Moje ime se mi res ne zdi tako zelo običajno, čeprav je dobro poznano, lepo (po mojem mnenju) in redko (vsaj v moji generaciji). Ampak zadnje čase si ga ljudje nekako ne morejo ali nočejo zapomniti. Najprej je bilo smešno, potem zanimivo čudno, sedaj me že jezi in včasih žalosti. Še bolj zaradi tega, ker to ne počnejo ne-vem-kateri sosedje ali znanci od znancev, ampak bližnji krog (novih) prijateljev ali celo družinski člani. Res se trudim pustiti prvi vtis. No, ne takšnega poceni in za vsako ceno, ampak poskušam nastopiti samozavestno, stisnem roko (ker je ''mrtva riba'' res nekaj neprijetnega za stiskat), se nasmehnem, gledam v oči, aktivno poslušam zgodbice, kimam in se smejim šalam, tu in tam pa pribijem še kakšno pametno, da ne zgledam kot blondinka s Harvarda. In v vsej lepi veri, da sem dobro opravila nalogo, me po polurnem pogovoru človek pokliče Janja. Janja?! Ok, popravim, da to ni moje ime in razločno ponovim svojega. Ah seveda, oprosti.... Naslednji dan dobim še dve porciji Janje. (tukaj bi pasala tista priljubljena kratica wtf?!)
Potem zgodba dobi še nadgradnjo, ko me en dan za tem bližnja oseba pokliče Lidija (pa ni bilo prvič!). Pa niso imeli nobene Lidije nikoli v družini. Lidija sem bila že marsikdaj pa mi še danes ni čisto jasno kaj imam skupnega s tem imenom razen iste končnice?
In na koncu vsega sem malo žalostna, ker se zadnje čase to preveč pogosto dogaja. Nimam nič proti omenjenim imenom ali osebam s temi imeni, le na sebi jih ravno ne rada doživljam.
Razmišljam, da bi na majici nosila napis z imenom. Morda bi pomagalo.
