torek, 27. maj 2014

Izletki

Da ležiš doma bolan, ima le malo dobrih strani. Meni se zdi ena od dobrih ta, da lahko po mili volji pregledam in preklikam spletne strani, ki tako dolgo že čakajo na branje. In da uredim vse slike na računalniku in da napišem kakšno objavo na blogu :). Na zalogi imam vse možne slike iz naših majhnih izletkov, ki smo jih letos začeli uresničevati na polno. Tako fino se nama zdi, da dava malčka v sedež na kolo in hop naokrog. Kar dve leti sva čakala na ta trenutek. In zdaj upam, da bomo čim večkrat uživali v naravi in odkrivali majhne kotičke naše lepe deželice.
 

 
 
 
 
 
 

petek, 21. marec 2014

Ustvarjalni vihar, ki nima časa, da zavihra

O joj, kar ni me nikjer, kajne? Vem, da vedno govorim isto, ampak ne morem si več pomagat. :) Se mi zdi, da sploh več nimam časa za večino stvari (ta post je dva tedna čakal med osnutki). Še posebej pa ne za tiste, ki veselijo mene in ki bi jih jaz najraje počela. Četudi pridem iz službe že ob pol štirih, (če je sreča) se mi zdi dan prekratek. Treba je iti na zrak, pa pospravit vso kramo, ki se kar nenehno nabira sem in tja, pa kaj skuhat za zvečer, pa se igrat, pa odpravit spat, pa...ahh...ko se akcija umiri, samo še preklikam malo po netu sem in tja, preživim kakšno urico z možem in že se mi očke zapirajo. Glava polna vseh idej in želj, časa pa od nikoder. Vikend pa ni čisto nič boljši. Pomlad se prebuja, počnemo vse druge družinske stvari in res se imamo fino, ampak meni še kar manjka tisti majhen trenutek v dnevu, ko naredim kaj za dušo. :) Saj se tolažim, da je verjetno kar pri vseh mamicah tako, ha? Sicer občudujem tiste mamice, ki imajo po dva otroka in vsak drug dan objavijo kako super duper stvar na blogu, delajo dolge objave, s polno slikicami... tolažim se, da ne hodijo v službo, hehe. In da bo tudi pri meni kmalu spet prišlo ustvarjalno obdobje.


Nazadnje sem kaj konkretnega ustvarila za Matijev rojstni dan. Uspela mi je prva prava torta, ki je tudi izgledala lepo (glavno, da so bili bageri gor!), vse ostale dobrote pa niso tako lepo zgledale (sem obupna brizgalka cupcake-ov - kar poglejte na spodnji sliki), so pa bile odličnega okusa . :) Girlandice, ki sem jih šivala že dva tedna pred zabavo, sem seveda pozabila slikati.





In zdaj je že več kot mesec dni od tega, sinko je shodil, privajamo se na nov življenjski ritem, jaz pa imam v glavi ustvarjalni vihar in komaj čakam, da bom začela končala ustvarjati vse, kar se mi podi po glavi (veliko novega bo pri Julie's Bubbles, tudi za naše najmlajše fantke in punčke). Veliko je tega, samo čas potrebujem. En teden v samotni koči bi bil kar ok, hvala.

ps: In ja, s projektom 365 sem že sredi februarja obupala. Luzerka! :( Bom poskusila še kdaj drugič, zagotovo!

ponedeljek, 10. februar 2014

Kuharija: Piščančji curry/kari

Bistvo dobrega kuhanja je po mojem mnenju izvirnost in dodatek nečesa svojstvenega jedi, ki je že poznana, klasična. Včasih se zgodi, da še nečesa nismo nikoli kuhali, iščemo recept in ker ne najdemo pravega, skombiniramo dva ali tri in nastane naš lasten recept. Vam je kaj znano? No, takšen je moj sistem kuhanja novih in nepoznanih jedi. Najdem dva, tri, pet receptov in pri vsakem mi je všeč kaj drugega. Začnem kombinirati, miksati, dodajati, odvzemati. Ni ravno tako čarobno kot se sliši, ker velikokrat nastane zvarek ali zmazek (ki ga vseeno pojemo), a potem ponavadi nad tisto jedjo obupam ali še vedno mrzlično iščem popolni recept. Imam kar nekaj jedi na tem spisku in večina me precej frustrira, ker si jih hkrati zelo želim poskusit, hkrati pa jih ne maram ali se jih bojim. Saj veste, tisti love-hate odnos. 


No, na tem seznamu je bil tudi piščančji curry (kari). Našla sem angleške recepte, slovenske, a pri vsakem mi je nekaj manjkalo/ni bilo všeč. Velikokrat sem ga tudi že kuhala, a je bil vsakič drugačen. Tokrat pa sem se razjezila in želela narediti svojo verzijo, da ne bom res vsakič iskala recept, ki prekaša prejšnjega. In res, tokrat se je izkazal za najboljšega doslej. Jupii. Ena jed iz seznama 'misija nemogoče' se je črtala. In seveda vam zaupam, kaj sem naumila in kaj se je izkazalo za nam najbolj všečen piščančji kari do zdaj.


Sestavine (2-3 osebe):
*dve polovici piščančjih prsi
*1 velika čebula
*3 stroki česna
*2 žlički mešanice začimb curry
*1 žlička kurkume
*1/2 žličke mlete rdeče paprike
*1/2 žličke mlete kumine
*1 majhen kos svežega ingverja (pol palca
*1 svež/posušen čil
*sol
*poper
*2 žlici paradižnikove mezge
*2 žlici nasekljanega peteršilja 
*200-250ml sladke smetane
*basmati riž


 Čebulo in meso narežemo na majhne koščke. Ingver olupimo in nastrgamo ali narežemo na čim manjše koščke. Riž skuhamo posebej in ga hranimo na toplem. V posebni posodici zmešamo vse začimbe (razen česna, mezge in peteršilja). Začimbno mešanico vtremo v koščke piščanca in pustimo na strani. Medtem na olju prepražimo in podušimo čebulo. Ko že lepo postekleni, vanjo iztisnemo še česen in dodamo paradižnikovo mezgo. Dodamo marinirano meso. Malo mešamo, da se kaj ne prismodi, lahko pa dodamo čisto malo vode (da ni presuho) in dušimo okrog 10-15 minut (ne vem, nisem gledala na uro :). Po potrebi lahko dodamo še malo vode, vendar ne preveč, ker na koncu ne sme biti veliko omake, ampak mora biti vse skupaj bolj gosto. Ko je piščanec skuhan in vse začimbe lepo spojene, dodamo še tekočo sladko smetano. Poskusimo in dodamo, če nam še kaj manjka (sol, čili, kurkuma, ...). Čisto na koncu dodamo še nasekljan peteršilj. Polijemo po rižu.


Kot rečeno, sem delala že različne verzije: brez čilija, s pekočo rdečo papriko, z veliko več curry praha, z mlekom namesto smetane, brez paradižnikove mezge. Vsaka verzija zase je dobra, vendar ta je bila zmagovalna. Ravno dovolj čilija, da je zapeklo, a ni bilo ubijalsko (za 'pekoče začetnike' predlagam le malo čilija, ker zna biti s celim čilijem prehudo), ravno dovolj gosto, ravno dovolj vseh začimb, ravno dovolj paradižnikovega pridiha. Odlično v glavnem. Svež ali posušen čili da boljši okus kot čili v prahu, svež ingver da boljši okus kot ingver v prahu (to je verjetno dokaj logično) - kar se je izkazalo ravno pri tokratni verziji. 
Pa še slika, kjer se kadi iz krožnika - mljask, mljask.

nedelja, 09. februar 2014

Vabilo za prvi rojstni dan

Zadnje čase veliko časa namenim za ustvarjanje z mojim sinkom oz. bolj natančno, za ustvarjanje stvari, ki so namenjeni njemu. Potrudim se narediti kakšno domačo igračo (tudi ati je v veliko pomoč :) in ko mi bo uspelo zbrati vse fotke, morda celo pokažem, kaj smo ustvarili. Hja, drugače pa bo drug teden že eno leto odkar sem mamica. In sedaj non-stop govorim stavek naših tet in starih mam - 'le kam gre ta čas?' Vsak teden se čudim pameti mojega sinka in kako je vsak teden večji in se spreminja v pravega fantka. Na to, da bom morala v službo in se odlepiti od njega, kar nočem misliti. Preden pa se bo to zgodilo, nas čaka še ena čudovita stvar - praznovanje njegovega  prvega rojstnega dne! 

Že dva tedna razmišljam, kakšno torto bom spekla, da bi jo tudi malček lahko jedel, kako bom okrasila prostor, kaj bom 'kuhala', ... Nimam še dodelanih detajlov, tako da bo pester teden. Treba pa je bilo narediti tudi vabila. Najprej sem jih mislila natisniti, potem pa se mi je zatožilo po pravem ročnem ustvarjanju in sem jih na hitro skicirala in narisala. To se sicer nikoli ne zgodi, da bi jaz risala, ampak za ta namen so bile moje (otroške) risbice kar ok. :) 


Drugo leto pa upam, da jih bova že delala skupaj. Bodo malo bolj izvirne verjetno. Ali pa vsaj bolj unikatne. :) Uspelo mi je namočiti malčkov prst v modro barvo, da se je podpisal, čeprav me je gledal zelo začudeno, kaj le to počnem. Na polovici se je že naveličak in želel s pobarvanim prstom pobegniti iz naročja. Res smešen moment. Drugo leto bo ustvarjanje vabil zagotovo zabavno. :)


sreda, 05. februar 2014

365: Januar


Moj prvi mesec v projektu 365 je mimo. Uf, mi je le nekako uspelo. Sliši se zelo enostavno, vendar ni čisto najbolj preprosto. Sem mislila, da bo vsak dan nastala čudovita slikica in na koncu čudovit kolažek, toda velikokrat s fotografijo dneva nikakor nisem bila zadovoljna. Zunaj oblačno, cel dan hodiš naokrog in nimaš zraven fotoaparata ali si celo cel dan doma in si brez novih idej, v naravi ni nobenih večjih zanimivih objektov, itd. Vezan si tudi na besede, za katere se ti včasih ne sanja kako bi jih povezal z vsakdanjikom. Še vedno sem motivirana, predvsem pri boljši izbiri vsebine fotk, pa tudi kvalitete. Če vas zanima, me najdete na flickru in pinterestu. Pa lep februar ;).





petek, 24. januar 2014

Blink blink

Pinterest
Vem, da je december že mimo, fensi zabave tudi, ampak bleščice so itak vedno in. Al ne? Jaz sicer v svoji omari menda nimam nobenega oblačila ali dodatka, ki bi kričal 'bleščice!', niti jih nisem nikoli posebej marala. Tu pa tam me prime, da si kupim kak kos, ki ima našitih nekaj bleščic, to pa je tudi vse. Toda na fotkah so mi vedno tako simpatične. Vse izgleda tako nežno, glamur, kot da nič ne pika pod vratom ali pod rokami (hmm, morda pa je to razlog, da nimam kakšne majice, ki je vsa v bleščicah). Te balerinke in torbica so mi še posebej všeč, ampak dvomim, da bom to kdaj dejansko nosila imela. Morala bi se navadit in si upat. Komaj zdaj sem se namreč navdušila nad pemplumom, ki je (se mi zdi) moderen že nekaj časa...tudi zato, ker do zdaj namreč nisem niti vedela, kaj pemplum sploh pomeni. :) Je še kdo v modi tako 'odzadaj' kot jaz?!

torek, 21. januar 2014

Kuharija: Sladica v kozarčku (brez kuhanja)

Zelo rada imam preproste, hitre sladice. S testom imava nasploh zakompliciran odnos, predvsem ko gre za krhko ali kvašeno testo, zato se tega lotim redko kot se le da. Rada pa imam kreme in razne mehke, puhaste sladice. Ta vikend sem želela narediti nekaj na hitro, brez pečice. Puding se mi je zdel zelo dolgočasen, ker pa imam velikokrat v hladilniku maskarpone, sem se odločila za sladico v kozarčkih, ki sem jo že dolgo imela na umu. Maskarpone tudi drugače zelo veliko uporabljam, ker je kompakten in v receptih, kjer moraš sladki smetani dodajat želatino, jaz uporabim kar maskarpone. Ne vedno, a velikokrat v tortah, namesto tistih maslenih krem ali kot nadev na cupcakesih. Ker namreč tudi z želatino nisva ravno dobra prijatelja (npr pri panna cotti, ki mi že dvakrat ni uspela...vem ja, čudna sem). 

Torej, za to sladico porabite 10-15 min, nobene pečice in štedilnika, 4 kozarčke, 1 veliko žlico in 4 desertne žličke. :) 

Sestavine pa so:

*albert keksi 
(ali podobni: oreo, polnozrnati, baby,...)
*12 velikih žlic mleka
*250g maskarpone sira
*2dcl sladke smetane
*vanili sladkor
*2-3 velike žlice nutele
*lešniki/mandlji za posip


V vsak kozarček sem dala po 2 albert keksa in jih zdrobila kar v kozarčku. (Lahko jih zdrobite v drugi posodi in potem zdrobljene date v kozarček.) V vsak kozarček sem dodala 3 velike žlice mleka, da so se keksi napili. Z žlico sem jih lepo poteptala, da se je naredila zbita podlaga.


Sladko smetano stepemo in ji dodamo vanili sladkor. V drugi posodi zmešamo maskarpone in nutelo. Jaz to počenm z mešalnikom, ker se mi na roke ne da :) Ko masa postane homogena, ji dodamo malo več kot pol stepene sladke smetane. V kozarčke na kekse najprej nadevamo čokoladno kremo, na vrh pa damo še kakšno žlico ali dve sladke smetane.



Po vrhu le še posipamo z lešniki ali mandlji in sladica je končana. Hranimo jo v hladilniku preden postrežemo.

Gostje so bili navdušeni, jaz pa vesela, da sem kljub malo truda, uspela zadovoljiti potrebo po sladkem in izpadla 'ful fensi' s temi kozarčki, čeprav sem za njih porabila le 15 min. Pa pssst, ne me zatožit ;)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...