petek, 30. julij 2010

Lavanda


Zeleno, ki te ljubim zeleno
(nimam pojma od kod ta ''rek'').
Rastlinica v lončku na naši terasi, za katero sem šele zadnjič ugotovila, da je lavanda
(ker vijoličnih cvetov še nima).
Neka druga vrsta od tiste, ki jo imamo na vrtu.
Ok. Naj bo.
Lepa je in zgleda kot rožmarin.

sreda, 28. julij 2010

Nova vrata?


Že dalj časa se sprašujem kam gre moj blog in kako se razvija. Danes mi je dodatno dala misliti še Nihljaj (ka), ki se očitno ubada s podobnimi mislimi in vprašanji kot jaz. Sama pri sebi opažam, da se je določeno obdobje pri meni zaključilo in da se začenja novo. Da so mi všeč nove (morda tudi drugačne) stvari in da me žena neka druga ustvarjalnost kot me je včasih. Nekoč sem bila zmedena, radoživa in vznesena študentka, zdaj sem umirjena, srečna in ustaljena ne-vem-še kaj. Nekoč sem od bralcev bloga pričakovala eno, danes pričakujem drugo in verjetno je tudi obratno. Moje objave se spreminjajo iz meseca v mesec in nisem prepričana ali še zadovoljujem svoje bralke oz. ali se vrtim v istih krogih kot sem se včasih.
Še vedno rada gledam druge ustvarjalke takšnih in drugačnih stvari, sama pa vedno manj posegam po ustvarjanju ali oblikovanju. Ali nimam časa ali volje ali navdiha ali vsega skupaj. Veselje iščem in najdem v fotografiranju, čeprav vem, da sem še daleč od vrhunskega ali odličnega, ampak v tem res najdem veselje. In vidim, da si nekako želim, da bi svoj blog preoblikovala v foto-blog, vendar se morda hkrati bojim narediti ta korak in se oklicati kot fotografko, če pa to nisem. Ne vem.... Sicer vedno pravijo, da ko se ena vrata zapro, se druga odpro. In zato čakam. Da se mi odprejo vrata in razsvetlijo kam z mojo ne-ustvarjalnostjo in mislimi....

ponedeljek, 26. julij 2010

petek, 23. julij 2010

Zara Home

Uradno in nepreklicno je, da sem na novo zaljubljena. V Zara Home! Z njo sem se prvič srečala lani v Amsterdamu in potem malce pozabila nanjo. Sedaj, ko pa aktivno urejam svoj novi (!) dom(ek), pa sem se takoj spomnila nanjo. Poiskala sem njeno online-shop stran in se mi je hotelo zmešati (ponovno). Že ko sem videla napis ''Sale'', sem začela divje klikati od enega do drugega izdelka. Po dolgem razmisleku in branju pogojev poslovanja pa sem se odločila, da rajem skočim do meni najbližje trgovine - v Italijo. In to sta bili najlepši dve urici tistega vikenda.
Sicer sem bila presenečena, da v Avstriji ta trgovina sploh ne obstaja, v Italiji jih imajo 23, v Španiji pa preko 200 (to se sicer ni za čuditi). Po moje jih bi lahko malo bolj razporedili po Evropi. Cene so se mi najprej zdele malce višje, na razprodajah so se mi zdele ultra nizke, ko pa sem začela primerjati cene krožnikov v Ikei in brisač v Merkurju, sem videla, da zadeve sploh niso tako zasoljene. Prav gotovo se tja še vrnem. Z veeeliiikiiim veseljem! Več fotk pride, ko bodo zadeve stale na svojem mestu ;).


(turkizna skodelica za pitje čaja v dvoje)

(posodica za milo in turkizna skodelica drugič)

(stekleni vrč za mleko ali ledeni čaj)

(ročaji za garderobno omaro)


četrtek, 22. julij 2010

Pogrinjki

Ne morem si kaj, da se ob teh nenehnih poročnih objavah vsepovsod po spletnih kanalih, ki jih spremljam, ne bi navdušila nad dizajnom, lepoto in okusom, ki vlada na njih. Prav ne morem se odločiti, kateri pogrinjek mi je bolj všeč...






sreda, 21. julij 2010

That's not my name!

Moje ime se mi res ne zdi tako zelo običajno, čeprav je dobro poznano, lepo (po mojem mnenju) in redko (vsaj v moji generaciji). Ampak zadnje čase si ga ljudje nekako ne morejo ali nočejo zapomniti. Najprej je bilo smešno, potem zanimivo čudno, sedaj me že jezi in včasih žalosti. Še bolj zaradi tega, ker to ne počnejo ne-vem-kateri sosedje ali znanci od znancev, ampak bližnji krog (novih) prijateljev ali celo družinski člani. Res se trudim pustiti prvi vtis. No, ne takšnega poceni in za vsako ceno, ampak poskušam nastopiti samozavestno, stisnem roko (ker je ''mrtva riba'' res nekaj neprijetnega za stiskat), se nasmehnem, gledam v oči, aktivno poslušam zgodbice, kimam in se smejim šalam, tu in tam pa pribijem še kakšno pametno, da ne zgledam kot blondinka s Harvarda. In v vsej lepi veri, da sem dobro opravila nalogo, me po polurnem pogovoru človek pokliče Janja. Janja?! Ok, popravim, da to ni moje ime in razločno ponovim svojega. Ah seveda, oprosti.... Naslednji dan dobim še dve porciji Janje. (tukaj bi pasala tista priljubljena kratica wtf?!)
Potem zgodba dobi še nadgradnjo, ko me en dan za tem bližnja oseba pokliče Lidija (pa ni bilo prvič!). Pa niso imeli nobene Lidije nikoli v družini. Lidija sem bila že marsikdaj pa mi še danes ni čisto jasno kaj imam skupnega s tem imenom razen iste končnice?
In na koncu vsega sem malo žalostna, ker se zadnje čase to preveč pogosto dogaja. Nimam nič proti omenjenim imenom ali osebam s temi imeni, le na sebi jih ravno ne rada doživljam.
Razmišljam, da bi na majici nosila napis z imenom. Morda bi pomagalo.

ponedeljek, 19. julij 2010

Bele lilije


Zaželela sem si lilij v kotu sobe. Šle bi skupaj z veliko stekleno vazo, bledo steno in belim okvirjem. Romantika...

sreda, 14. julij 2010

Vvvv...roče


Ob pol osmih zjutraj že na vrtu (kasneje že itak ni več za zdržat), naberem rdeče bubike.
Potem sledi zobanje ali domači sladoled.
Naslednji cilj je vsakodnevna pridelava domačega ledenega čaja!

petek, 02. julij 2010

My own Google

Navdušena sem nad Googlovimi zmožnostmi (briga me, če se sliši kot reklama). Najprej sestavim ves diplomski vprašalnik preko tega ''gospoda'', ki mi super pregledno in lepo shranjuje podatke, potem pa ugotovim, da si lahko lastnoročno zamenjam ozadje svoje domače strani.
In to s svojo lastno fotko!
Navdušena...


Tržnica

V teh dneh, ko nam itak paše jesti sveže, malo in domače, se kaj hitro zalušta, da bi človek zašel še na kakšno tržnico. Moram priznati, da na ljubljanski razen rož nisem kupila še ničesar, na novi mariborski še prav bila nisem (čeprav me večkrat vleče, da bi kupila kaj od ubogih ženičk) in tu se moje slovenske tržnice nekako končajo. Ko pa sem zagledala francosko, sem jih vzljubila in bila prepričana, da pa bi takšno v Sloveniji takoj obiskovala, če bi jo imeli. Le nekaj kilometrov ven iz Pariza najdeš lušno majhno pristno vasico s pristnim marketom, kjer se da dobiti prav vse za pošteno vikend domače kosilo. Le zakaj takih preprostih stvari pri nas ni? Tiste uboge ženičke pod novimi dežniki plačajo že toliko za tisto stojnico, da se jim nekako več ne splača priti. Žalostno. No, sanjam, da bomo nekoč tudi mi kot ostala Evropa imeli majhne kmečke tržnice s svojim čarom.






Potekala je tudi nekakšna tombola, kjer so za nagrade delili takšne napolnjene košare. Kaj še hočeš boljšega?!?

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...