Kuharija: Začimbne čarovnije

Letos sem se za božični čas celo potrudila in spekla kekse. Ko človek gleda tiste recepte in čudovite slikice zraven, se ti zdi, da so keksi najlažja stvar, ki jih lahko narediš. Pa to vsak, ki se je že kdaj spuščal v peko, ve, da ni res. Pekla sem že vse-od najlažjih mafinov, do torte, raznih kremnih mojstrovin do…keksov. In vedno bolj se mi zdijo keksi najtežja pekovska zadeva, kjer se je treba vražje potrudit, da uspejo tako kot kaže ’slikica zraven recepta’ (če ti to SPLOH kdaj uspe).

Letos sem se lotila ‘Začimbnih obročkov’:

(za 25 piškotov)

150 g moke

150 g masla

rumenjak

70 g sladkorja v prahu

70 g mletih mandljev

1/4 žličke mletega ingverja in kardamoma, 1/2 žličke mletega cimeta

1 žličko naribane limonine lupinice

Moko presejete na delovno površino in naredite jamico. Maslo narežite na kocke in razporedite po moki. Rumenjak dajte v jamico, ga potresite s presejanim sladkorjem v prahu in dodajte še začimbe, mandlje in limonino lupinico. Vse sestavine na hitro zgnetite v gladko testo, zavijte v folijo in za 30 minut postavite v hladilnik. Testo nato še enkrat pregnetite, oblikujte v približno 1,5 cm debel valj, ki ga razdelite v 10 cm dolge kose in oblikujete v obroček. Položite na pekač obložen s papirjem za peko. Pečete na 180° (ventilatorska 160°), od 12-15 minut.

Recept ne izgleda nič posebno težkega, ne da?! No, ampak moji obročki so vseeno postali v pečici totalno deformirani debeluharji, ki niso z obročki imeli nič več skupnega. Da o sto let trajajaočem gnetenju testa sploh ne govorim. Zato tudi slikice nisem pripopala (ah, kakšna sramota bi pa to bila). Sicer so kljub temu izpadli slastno dobri, vendar na žalost ne ravno privlačni. Še en dokaz, da ni vse v zunanjosti (hahaha).
Aja, namesto tistih začimb (ingver, kardamom, cimet) sem dodala svojo novo začimbno iznajdbo, ki jo po novem dodajam vsepovsod, kjer je možno. Kava z njo je nebeško slastna!!

Kupite jo lahko v trgovini Tisoč in en dar.

Začimbna poslastica je padla tudi na izletu na Dunaj, kjer sem si na stojnicah nabavla čaj ‘Glühweingewürz’. To je blo tud edino kar sem si tam kupila (plus še en čaj), ker so bile vse trgovine zaprte. Šmentana katastrofa (kaj bolj sočnega se ravno ne spodobi, da rečem)! S tem mini nakupom sem nadomestila to, da sem prečudovito čajnico v centru mesta gledala samo z odprtimi usti prilimana na izložbo. Sej bo še vidla, enkrat jo bom že obiskala in prešnofala vsak njen kotiček! Do takrat pa jo lahko samo sanjam…

December in njegovi čari

December je nekako najbolj stresen mesec. Vsaj zame. In če odštejemo izpitno nabit junij in septembrski boj za preživetje (beri: boj za prihod v naslednji letnik), bo to čisto zares držalo. Dogodek tu, organizacija tam, praznovanje eno, obdarovanje drugo. Plus študentsko delo (za vsa darila in razprodaje, ki pridejo janaurja) in delo v domačem biznisu. Precej lepih stvari se zgodi, precej se jih zamudi. Letos sem videla le pol okrašene Ljubljane (do druge polovice nisem uspela prit in verjetno tudi ne bom), Maribora še sploh ne (mislim, da bo pri tem tudi ostalo) in spet bom ostala le pri okrašenem Celju, kjer bom preživela par delovnih dni na božično-novoletnem sejmu. Vsako leto si rečem, da bo naslednje leto bolje.

Prav tako mi letos ni uspelo nardit ‘ah in sploh’ lepih, stilsko dovršenih in bogve kako izvirnih čestitk, ampak nekaj pa sem spacala skupaj. Za svojo dušo, da svojim najdražjim napišem tistih par lepih želj, ki si jih ne izrečemo ravno vsak dan.

Upam, da mi uspe nardit še kakšne kekse ali drugo zimsko sladkosnedno zaužitje-z mojo novo sladkobno začimbo, danes kupljeno v 1001 dar!

En čaj prosim

S prvim snegom in prvim pravim ‘pod ničlo’ mrazom, pride tudi čas toplih napitkov, predvsem čajev, raznih kavnih zvarkov, vroče čokolade, da o kuhanem vinu sploh ne govorim. Katerega preferiram spet ne bom natančneje opredelila, vsekakor pa je jasno, da bom kaj več povedala o svoji kao stroki - čaju.
O zgodovini in krajih, kjer pridobivajo čaje, ne bom napredala nekih zgodbic, ker si to lahko preberete kje drugje, če vas bolj zanima. Rada pa bi vam predstavila kako kakšen čaj nastane, kaj vsebuje in kakšen je okus, da tudi ko v čajnici preberete ime čaja, z veseljem veste kaj naročate.

Črni čaj večina pozna in ve, da se pije z mlekom, da ga veliko pijejo v Angliji, Rusiji in Indiji. Ja, vse to je res, ampak črni čaj je veliko več kot le to.V zahodnem svetu je zelo priljubljen in glede na to, bi ga lahko kar označili za ‘glavni’ čaj na svetu. Da smo si na jasnem-vsi čaji, tako zeleni, črni kot rdeči, so na začetku zeleni lističi! Pri črnem čaju so le-ti predelani in pomemben je postopek fermentacije ali encimske oksidacije, med katero se razvije samosvoja aroma, lističi postanejo rjave barve.Črni čaji nimajo tako zdravilnega učinka (ravno zaradi oksidacije), še vedno pa imajo nekaj antioksidativnih učinkov, hkrati pa tudi precej več kofeina kot katerikoli drugi čaj.
Priprava: zvrhana čajna žlička na 2dcl skodelico, voda 90 stopinj, 4 minute (če bo dalj, bo trpek; največ kofeina se izloči v prvih treh minutah).
Večina pozna in pije le črne čaje z aromo (kokos, cimet, mandelj, vanilija, češnja…), ampak znajo biti nearomatizirani znatno boljši, če jih le enkrat začneš piti.

Indijski (tega čaja predelajo največ na svetu, največ ga spijejo na S Evrope)

• Darjeeling - imamo tistega iz prvega obiranja (februar-marec), ki je svetlejši, lahkega okusa, osvežilen, primeren za popoldne; in tistega iz drugega obiranja (zgodnje poletje), ki je veliko močnejšega okusa, aromatičen, primeren za jutranjo skodelico.
• Assam - močnejši od večine drugih čajev, zelo dišeči, temni, močnega okusa, z mlekom primerni za zjutraj

Kitajski

• Keemun - sladek okus, nič trpek, prijetne arome, nižja vsebnost kofeina, za pozno popoldne in zvečer
• Yunnan - zlatkasto rdeč čaj, okus mehak, ne pretrpek, precej močan okus, zelo se prilega zjutraj z mlekom
• Lapsang Souchong - zanimiv čaj, ki je dvakrat dimljen!, smrdi kot da prideš v klet z zelhanim mesom, okusa po tem seveda nima
• Golden Nepal čaj - bister, osvežilen, paše zjutraj ali dopoldne
• Ceylon (Šrilanka) - jantarno zlate barve, močni okus, polna aroma

O zelenem čaju bi lahko napisala strani in strani, ampak s bom potrudila izluščiti tiste najbolj pomembne in zanimive podrobnosti. To, da dobro vpliva na počutje, vemo že vsi. Zelo dober je kot preventiva raznim boleznim, saj ima nemalo antioksidantov, ki telo branijo tudi pred poškodbami. Malce tudi poživlja, ampak obenem sprošča in deluje čisto drugače kot črni čaj. Glavna je aminokislina teanin. Po obiranju hitro segrejejo, nato posušijo.
Zelenemu čaju NIKOLI ne dodajamo mleka, ker vsebuje veliko vitamina c in z mlekom le-tega uničimo. Sicer pa je to isto kot da bi pili limono z mlekom-not good v glavnem.
Priprava: praviloma čajna žlička čaja (ne preveč), voda okrog 70 stopinj (zelo pomembno!) in ne več kot tri minute.

Kitajski (tu pridelajo največ zelenega čaja na svetu, več kot 3/4 tega spijejo Kitajsci sami, večino pridelujejo še vedno ročno!, manj trpki kot japonski zeleni)

• China Gunpowder - eden najbolj znanih in razširjenih čajev sploh, prvi čaj, ki so ga začeli Kitajci izvažati, čaj zvit v kroglice (po tem tudi ime), zelo močan, odmerimo manj kot žličko čaja, primeren za zjutraj
• Li Zi Xiang - kar pomeni kostanjev vonj, ima tudi tak okus, paše ob jedi ali po njej
• Lung Ching - zelo cenjen čaj na Kitajskem, osvežilen, svetle barve, blag okus, čudovita aroma, tudi vleče na kostanj
• Mao Feng - prav tako mehak, nežen, izrazito zelene barve, svež, prav tako rahlo sladkastega kostanjevega okusa, primeren tudi popoldne
• White Monkey - zelo puhast čaj, blag, osvežilen, prijeten, niti malo trpek, moj najljubši:)
• Yunnan Green - črno različico smo že spoznali, ta je rumenozelen, zelo močnega okusa in arome, primeren ob jutrih in dopoldnevih
• Beli čaji (npr. Pai mu tan) - lističe le posušijo, zelo puhasti, vsebujejo še občutno več antioksidantov kot zeleni, veliko uporabljajo tudi v kozmetiki, svetlo rumene barve, sladek, lahko pijemo tudi zvečer

Japonski (za zbranost, budnost, skoraj ves zeleni čaj Japonci porabijo sami, celo uvažajo ga!, so motni, niso tako aromatični, rahlo trpki-lahko jih pustimo le minutko, da jo omilimo)

• Bancha - manj kofeina, bolj navaden čaj, pijemo tudi ob večeru
• Sencha Yamato - temeljni japonski čaj (osnova večini aromatiziranim), osvežilen čaj, malo več kofeina
• Genmaicha - zanimiv čaj sencha s praženim rižem in kokicami(!), mehkega okusa, manj trpek kot ostali, manj kofeina, tudi za zvečer ali za potešitev žeje poleti
• Kukicha - ‘čajne vejice’ in ne lističi (vejice 2-3 leta hranijo, nato popražijo), desetkrat manj kofeina kot sencha, odlično se dopolnjuje z vegetarijanstvom, zaradi praženja okus po lešnikih, precej sladkast, pijemo kadarkoli, vejice lahko kuhamo deset minut na blagem ognju

Mate ‘čaj’ dejansko ni čaj, ker ni narejen iz čajnih lističev, ampak iz južnoameriškega zimzelenega drevesa (paragvajska bodika), ima manj kofeina kot čaj, je krepčilen, poživilen, z veliko antioksidantov (zato ga mnogi štejejo med zelene čaje). Spodbuja in krepi imunski sistem. Spodbuja delovanje jeter, krepi srce, ožilje, učinkuje protivnetno, izloča strupene snovi. V našem evropskem svetu ga mnogi poznajo kot čaj za hujšanje, pozabijo pa, da skodelica v dveh dneh ni dovolj, da bi v enem tednu izgubili 3 kilograme. Za takšne podvige je treba spiti krepko litrco na dan in s tem vztrajati par mesecev. Vsekakor pa vreden, da ga pijemo!
Priprava: podobno kot čaj, zvrhana čajna žlička, prelijemo z vrelo vodo, 3-5 minut pustimo, lahko dodamo sladkor ali limono.

En koristen nasvet še - ne kupujte črnih in zelenih čajev v filter vrečkah! Tisto so samo neki zdrobljeni delci, ki ostanejo na dnu soda od čajev, ki jih prodajajo v pravih čajnicah. Aromo že morda imajo, a učinkovin zagotovo ne. Lahko se prepričate in enkrat raztrgate tisto miceno vrečko in ga primerjate s čajem, kupljenim v čajnici. Velika razlika!

Kdaj drugič še kaj o rdečih čajih in kakšnem receptu za malo drugačno aromatično skodelico čaja.

Občutek

Ena od mojih pesmic, nastala že nekaj časa nazaj:)

Knjige na prašni mizi ležijo,
moje misli zbegano po listu bežijo.

Kako bi zapisala ne vem,
kako izreči, kam iti, ali smem?

Rada občutila bi tisti zanos, navdih.
Ko objame me toplina, zastane mi dih.

Kje v zraku trenutki se tiščijo?
Kje mehurčki zgodbe so, kje vame bolščijo?

Usoda za hladnim vogalom mesta skriva se,
kliče me, gleda me, smeji se, a jaz ne vidim je.
Saj ne morem je!

Le kaj je to kar me nekam tja potiska?
Sanje, želje, strah, morda stiska?

Ne rabim svoje zgodbe osnutek, potrebujem le občutek!

Občutek, ki daje smislu bit, srcu mesto za stik.
Ki pošilja misli v nebo, melodije v uho.
Ki svetu nov pogled daje, razum zamaje.
Ki telesu okuse nove pričara in te dan za dnem
znova in znova očara.

Vonj

Lahko bi kar rekla, da je voh moje najljubše čutilo, ampak bi to potem bilo nekako diskriminatorno proti drugim čutilom, tako da tega ne bom trdila. Vsekakor pa ga imam rada in mu pripisujem velik pomen. In sem nadvse zadovoljna, ko naletim na nove informacije, ki mi o vohalnih zadevah povejo kaj več.
Včasih se je prav zadovoljujoče izobraževati kar tako, ker ti paše. Ja, moj fax mi očitno že res škodi včasih malo. Ampak ne morem si pomagat…včasih se mi pač ne da učit (še posebej ko bi se mogla) in pol me zanima sto drugih stvari.
Na Kvarkadabri sem našla ful dober video o predavanju o kemiji vonja in dejansko o nastajanju parfumov. Govori tudi o Jean-Baptiste Grenouillu iz filma Parfum.
In ja,ful dosti zanimivih stvari sem zvedla…Če sem vam ne da gledat enournega videa, nekaj zanimivosti:

• ... kot na primer to da lahko ekstrahiramo tudi človeški vonj (me res zanima kakšen bi bil vonj po meni:)). Vonj dandanes dobijo že s tem, da se z neko napravo (si niti sploh ne znam predstavljat kako bi naj zgledala) samo približajo tisti stvari od katere želijo vonj.In ga potem dobijo. (hm…verjetno gre za zapleten postopekha?!)
• … da je mošusov jelen tisti iz katerega so pridobivali vonj mošusa (ki je dolgo veljal za zelo cenjen vonj). Le-tega je jelenček nosil v svoji žlezi (ki je btw žleza pri njegovi zadnjični odprtini) in je zaradi tega v prejšnjem stoletju bil na robu izumrtja. Danes to delajo s postopki, ko jelena ne rabijo ubit, ravno zaradi teh raznoraznih naprav (ista finta kot sem napisala zgoraj). No, vsekakor pa je zanimivo tudi dejstvo, da 60% ljudi mošus sploh ne diši. Ja, tudi jaz se sprašujem, kaj so potem sploh toliko rinili v riti jelenov. No, debata za kdaj drugič…
• …najmočnejša vonjava na svetu je vonj grenivke (ali esenca grenivke, ne vem točno…). V glavnem, predavatelj v videu je imel s sabo razredčeno raztopino 1 proti 10 bilijonov in je bila tako močna, da si jo lahko vohal le na pol metra razdalje.
• …vonj, ki ga izloča posamezen človek, nikoli ni samo njegov vonj, ampak je tudi vonj bakterij, ki živijo na njegovi koži. Torej nihče nima samo svojega vonja, ampak si ga deli s kupom bakterij :P.
• …na novo dnevno nastaja na tisoče vonjev, ki so dobrodošli predvsem v parfumeriji. Vendar jih kar 90% odpade, ker v preiskavah odkrijejo njihovo toksičnost, alergenost in druge nevarnosti.
• …v parfumeriji ni pravil. Vse je le v poskušanju in ničesar se ne da znanstveno preučevat.
• …obstaja tudi vonjalni kino, ki med predvajanjem spušča neke osnovne vonje. Naj bi znanost delovala tudi v tej smeri, da bi razvijala vonjalne sisteme pri televiziji…

Uživajte v vonju!