"Do you believe in fairies?''

Originally uploaded by i.Anton

I don't.
I'm waiting near the window...
I'm waiting some magic to happen...
I'm waiting for a strong feeling splashing through my body...
I'm waiting for a smile...for a kiss.

I want to believe, but I don't.

Dvoboj z usodo

Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo,
pa če se še tako trudite, da bi to preprečili.
Kar se ne sme zgoditi, se ne bo zgodilo,
pa če se še tako trudite, da bi to dosegli.
(Ramana Maharši)

Zadnje dni se ukvarjam s potovanjem v preteklost. Pa ne dobesedno (seveda!). Tudi ne obdelujem svojih pretklih dejanj in dogodkov, kot bi morda na prvi pogled naj izgledalo. Ne, ukvarjam se s knjigami in filmi, ki to dejansko počnejo.
Pred parimi dnevi sem v manj kot 24 urah (kar se mi že dolgo ni zgodilo) prebrala knjigo 'Boš čakal name?' (Guillaume Musso). (naslov malce zavaja: zgodba ni ravno sluzava in v stilu Danielle Steel kot izgleda na prvi pogled). Čeprav knjiga sama po sebi glede na jezik in slog ni neki presežek, me je zgodba povsem impresionirala. Moški se vrača v preteklost, da bi pred smrtjo samo še enkrat videl ljubezen svojega življenja. Toda ko sreča 'sebe mladega', se stvari začnejo zapletati. Zgodba me je popolnoma spomnila na film Butterfly effect. Obe sporočata enako-če spremeniš preteklost, spremeniš sedanjost. Ni nujno na boljše. Kolikokrat si misliš 'Joj zakaj ni bilo to tako in tako', 'Zakaj sem naredil to tako in tako in ne drugače?', 'Zakaj se je to moralo zgoditi meni?!'. Vsi ti dejanski prikazi v knjigi nazorno pokažejo, da usodi včasih moramo pustiti prosto pot, da opravi svoje. Očitno ima z nami določen namen. Je že tako moralo biti! Tako tudi samo sebe tolažim. Vse se zgodi z razlogom. In nobeno vprašanje 'Zakaj?' in podobni kalibri ne izboljšajo stanja in ti ne dajo odgovora. Prej kot sprejmeš, da si potegnjen v vrtinec svoje usode, kjer ima določena zgodba za tvoje življenje določen pomen, boljše je.

Vsi iščemo človeka, ki bo v naše življenje prinesel tisto,
česar nimamo. In če tega človeka ne najdemo,
lahko samo molimo, da bo on našel nas...
(Desperate housewives)

Potem mi ob vsem tem na misel pade še knjiga knjig na mojem seznamu: Žena popotnika v času, ki sicer nima popolnome enake zgodbe kot zgoraj omenjena, je pa podobno sestavljena iz nemogočih trenutkov in dejanj, ki zgledajo tako resnične, da te popolnoma posrkajo. V tej zgodbi moški potuje skozi čas zaradi redke bolezni kronomotnje (ki naj ne bi obstajala-ali pač?) in sreča deklico, h kateri se vedno znova vrača in v 'prihodnosti' se zaljubita. Zgodba opisuje izjemno ljubezen, predanost, potrpežljivost in še kaj, kar je opisano na tak način, da si popolnoma očaran nad čustvom, njuno zgodbo in vsem dogajanjem, čeprav na koncu niti ni tako veselo srečno vse skupaj. Najbolj pa me osrečuje dejstvo, da so po tej knjigi posneli film! Komaj čakam na snidenje z njim (verjetno bom pri predelavi iz knjige v film ponovno majčkeno razočarana, pa vseeno...Rachel Adams in Eric Bana s svojo pojavi skoraj težko razočarata ;)). Če pa smo že pri filmih in usodi, sem se spomnila tudi precej starejšega filma z Gwyneth Paltrow Sliding doors, kjer se ponovno srečamo z nerealno privlačnim fenomenom - kako bi se odvila naša prihodnost, če bi namesto ene poti v nekem trenutku ubrali drugo. V filmu glavna akterka zamudi vlak in zgodba se razdeli na dve različici - v prvi spremljamo njeno življenje, če vlaka ne bi zamudila in v drugi spremljamo življenje, če bi ga. Nauk in konec filma je precej zanimiv. Zelo gledjiv film, priporočam.
Z veseljem bi opisala še kak podoben primer, pa zaenkrat na zalogi nimam več kaj podobnega (razen vseslavnega Vrnitev v prihodnost ;)) Če kdo ima, bom silno vesela še enega razmišljujočega popotovanja ob knjigi ali filmu.

Opazil sem, da celo ludje, ki trdijo, da je vse določeno
že vnaprej in da ne moremo ničesar spremeniti,
pogledajo na obe strani, preden prečkajo cesto.
(Stephen Hawking)

PS: Hja, zdaj pa se mi je utrnila še ena dilema. Ali usoda sploh obstaja?! Vsi pričujoči viri trdijo tako... Seveda se pa vsi kdaj in kdaj sprašujemo obratno. Koliko je sreče in naključja? Ali pa le mislimo, da je bila sreča, dejansko pa nam je le-ta bila že zapisana?!? Ok, preširok spekter samo za 'ps'...bo potrebna ponovna predelava in nov post :).

Me as a 'street fashion'?

Danes sta me dve deklici ustavili, zdrdrali nekaj vljudnostnih besed, ki jih niti nisem dobro razumela, in iz žepa potegnili fotoaparat...no, po tem sem sklepala, da me želita slikati. In sem dovolila. Naj bi bilo za nek projekt street fashion (ali pač nekaj takega). In jaz se samo lahko smejim. Jaz kot model za street fashion?? It must be the hair (imam namreč novo frizuro...frizer je v tem izpitnem obdobju afkors moral priti na vrsto)! Ali pa it must be moj vijolčen star pecikel. Ker sem se htela umaknit stran od te starine, pa sta rekli 'Ne, ne, kar s kolesom ostani. Tako luškano.' Ah no, kakorkoli. Niti slučajno nisem izgledala kot tiste fotke, ki jih poberejo v Londonu, Parizu in NY-u. Upsss, kaj pa če me bojo dali pod 'naj kiksi tega meseca?? Ok, upam, da ne no... No, vseeno ne bi imela nič proti, če bi imela oblečeno tele primerke tu spodaj....in bi me potem fotkali. Z veseljem bi se nastavla objektivu (no, sej sem se zdaj tud:P).

Ok...lahko bi limala še na stotine sanjskih primerov. Ja, to sezono sem nora na kiklice in oblekce. A bi jih lahko prosim že enkrat začela nosit?!? (sama sebi govorim seveda) Jaa, bom! (sama sebi odgovarjam seveda)

Tečna ko...

Izpitno obdobje pridno omogoči in povzroči maksimalno stopnjo/raven tečnosti, zadepresiranosti in nataknjenosti. V tem obdobju verjetno največkrat uporabim besedne zveze 'tečna sem ko drek', 'joj kak sem tečna!', 'že cel dan sem tečna' in podobne. Vedno bolj se mi zdi, da noben zunanji dejavnik pri odpravi tečnosti ne pomaga ravno dosti. Objem, tolažilne besede kot npr. 'sej bo!' (a lahko nekdo že neha govorit te fraze?!...obljubim, da bom poskusila tudi sama), kupovanje stvari (mislim, da mi je v tem času res vseeno ali imam v omari turkizno prosojno oblekico s franžami in olivno zeleno senčilo v predalu), čokolada (ki bi naj dvignila nivo hormona sreče in ne vem katerega še...po treh tablicah čokolade ti je kvečjemu slabo, pa še slabo vest glede kil dobiš, tako da-ne hvala) itd. Ne, te stvari te premaknejo za 0,01 korak proti boljši volji, ko pa se znajdeš nazaj v svojih mislih...pojnk, si že nazaj. In kaj je potem učinkovito najboljša rešitev?! Hja, spucat svoje podstrešje. Če ni samoprepričevanja in odločanja za pozitivne misli, ni ničesar. Izstopiš iz svojega telesa, na situacijo pogledaš z izključno objektivnimi očmi in nato vidiš, kako bedno je vse skupaj. Cmizdrim nad nečim, kar bo enkrat itak opravljeno in kar sploh ne daje življenjskega smisla mojemu koloteku. Brezveze! Naenkrat se mi zdijo težave manjše, rešljive in vem, da bom enkrat kasneje dovolj močna, pametna (napiflana), da jih rešim. Zaenkrat pa bo treba it naprej, novim knjigam naproti.

Pa še morda nekaj za tiste, ki se vam zdi, da besede na vas lahko prijetno vplivajo. Na mene ti dve misli zagotovo sta...

I've missed more than 9000 shots in my career. I've lost almost 300 games. 26 times, I've been trusted to take the game winning shot and missed. I've failed over and over and over again in my life. And that is why I succeed.
(Michael Jordan)

Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It's a very mean and nasty place and I don't care how tough you are it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life. But it ain't about how hard ya hit. It's about how hard you can get it and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done!
(Rocky Balboa)