ponedeljek, 01. junij 2009

Tečna ko...

Izpitno obdobje pridno omogoči in povzroči maksimalno stopnjo/raven tečnosti, zadepresiranosti in nataknjenosti. V tem obdobju verjetno največkrat uporabim besedne zveze 'tečna sem ko drek', 'joj kak sem tečna!', 'že cel dan sem tečna' in podobne. Vedno bolj se mi zdi, da noben zunanji dejavnik pri odpravi tečnosti ne pomaga ravno dosti. Objem, tolažilne besede kot npr. 'sej bo!' (a lahko nekdo že neha govorit te fraze?!...obljubim, da bom poskusila tudi sama), kupovanje stvari (mislim, da mi je v tem času res vseeno ali imam v omari turkizno prosojno oblekico s franžami in olivno zeleno senčilo v predalu), čokolada (ki bi naj dvignila nivo hormona sreče in ne vem katerega še...po treh tablicah čokolade ti je kvečjemu slabo, pa še slabo vest glede kil dobiš, tako da-ne hvala) itd. Ne, te stvari te premaknejo za 0,01 korak proti boljši volji, ko pa se znajdeš nazaj v svojih mislih...pojnk, si že nazaj. In kaj je potem učinkovito najboljša rešitev?! Hja, spucat svoje podstrešje. Če ni samoprepričevanja in odločanja za pozitivne misli, ni ničesar. Izstopiš iz svojega telesa, na situacijo pogledaš z izključno objektivnimi očmi in nato vidiš, kako bedno je vse skupaj. Cmizdrim nad nečim, kar bo enkrat itak opravljeno in kar sploh ne daje življenjskega smisla mojemu koloteku. Brezveze! Naenkrat se mi zdijo težave manjše, rešljive in vem, da bom enkrat kasneje dovolj močna, pametna (napiflana), da jih rešim. Zaenkrat pa bo treba it naprej, novim knjigam naproti.
Pa še morda nekaj za tiste, ki se vam zdi, da besede na vas lahko prijetno vplivajo. Na mene ti dve misli zagotovo sta...


I've missed more than 9000 shots in my career. I've lost almost 300 games. 26 times, I've been trusted to take the game winning shot and missed. I've failed over and over and over again in my life. And that is why I succeed.
(Michael Jordan)


Let me tell you something you already know. The world ain't all sunshine and rainbows. It's a very mean and nasty place and I don't care how tough you are it will beat you to your knees and keep you there permanently if you let it. You, me, or nobody is gonna hit as hard as life. But it ain't about how hard ya hit. It's about how hard you can get it and keep moving forward. How much you can take and keep moving forward. That's how winning is done!
(Rocky Balboa)

3 komentarji:

N. pravi ...

Super zapis. Primeren ozračju tega meseca.

Srečno!

Mademoiselle pravi ...

Ja, res kul zapis. Jaz sem tudi v tem procesu vzpodbujanja samega sebe, čeprav v sebi čutim globoko razočaranje ... In prilagam zgodbico nekega starčka ...

"V življenju ne moreš vplivati na to, kaj se ti bo zgodilo, vendar samo ti odločaš kako se boš odzvala na dogodke. In če na poti padeš, poglej ni panike, kajti problem ni v tem da padeš temveč v tem, da se ne pobereš. Samo tvoja miselnost te lahko pokoplje, saj si z mislimi lahko odpreš nebeška vrata ali pa peklenski ogenj, ki te živo požira.

Poglej punčka, če je svet temen, siv in turoben, je to samo zato, ker je tvojih barv. Samo eno življenje imaš, in tu si zato, da ga živiš. Ne stoj v kotu kajti življenje je pot, ki jo moraš prehoditi. Ni tvoja naloga, da si srečna, bogata, zaposlena, družabna, resnična moraš biti. Poleti v temo in verjemi, da boš ali pristala v objemu nekoga ali pa boš padla na mehko blazino."

Na koncu ugotoviš, da se res ne sekiraš zaradi sebe ampak predvsem zaradi drugih, kako bodo gledali na tebe. Zakaj? Zakaj bi se sekiral, če pa ne živijo ONI tvojega življenja ampak TI SVOJEGA. In ne glede na vse, na koncu takega branja ti je malo boljše. Zdaj pa samo "push, push, moving foward!" :))

Julie pravi ...

Hvala Mademoiselle za dodaten epilog mojemu postu. Upam, da si tud sama večkrat prebereš to zgodbo ;)
Ja...pa srečno!

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...