ponedeljek, 01. marec 2010

Čajčkano čakanje


Zadnje dneve v Ljubljani samo čajčkam. V svoji najljubši vintage skodelici. Čajčkam z mango zelenim čajem, ki je priromal do mene iz daljne Norveške. Odličen.
Idej se mi zdi, da nimam...sploh... čeprav skoz nekaj tuhtam, domišljam in sanjarim.
Čakam, da se začne moja sezona potovanj.
Razmišljam, da ljudje res venomer nekaj čakamo.
Čakamo na jutri, čakamo na bus, čakamo pošto, čakamo na ljudi, ki zamujajo, čakamo na pomlad, na drug teden, na drug mesec, čakamo na konce in začetke.

2 komentarja:

iva pravi ...

Mja... tudi jaz sem pa tja pridem do te velike ugotovitve o čakanju. In se mi zdi tako škoda, da se ne posvetim toliko tistemu trenutku, ampak čakam tiste, ki prihajajo...

Potem pa sem enkrat ugotovila, da čakati, pričakovati, sanjariti o prihodnosti niti ni napačno. Prav človek naj bi bil bojda zaradi svojega vele edinstvenega aparata, ki mu sedi na vratu, zmožen v mislih presegati trenutek "zdaj" in reflektirati preteklost in razmišljati o prihodnosti. Hja, prihodnost je naša motivacija, ne? :)

Hvala za luškan post!

Julie pravi ...

Ja, ljudje smo res prevečkrat usmerjeni v prihodnost in samo gledamo kaj bomo postali, kam bomo prišli, kje bomo živeli, itd. Ampak ja...kot praviš...taki smo ljudje. Večno gonilo, večni plani, naša motivacija.
Dokler je v zdravi meri, pa naj bo... ;)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...