Pride čas, ko bi delal vse mogoče in pride čas, ko bi ležal, gledal v strop in se šel status 'zen' (ali kakorkoli se reče tisti nirvani, ko si uravnovešen na vseh možnih področjih). Jaz sem trenutno nekje v tem času, ko se je vame naselil nek zen duh pa ne vem točno kako naj to poznanstvo peljem tako da bova oba zadovoljna. Sliši se strašno zakomplicirano, a v okoliščinah v katerih sem, se mi zdi to čisto normalno.
Da, če se izrazim metaforično, prejela sva darilo, ki ga bova odvila čez par mesecev in bo samo najino celo življenje. :) Zavedam se, da se moje življenje popolnoma in za vedno spreminja (s poroko tega občutka po pravici nisem doživela), sedaj pa gre zares. Na začetku te grabi panika, da sto in eno stvar ne boš mogel početi, kaj šele zaužiti, ko pa se vate naseli imenovani zen trenutek...po pravici čisto paše držati noge v zrak, strmeti v strop, dremati, srkati čajček in brati knjigo. Vendar zato prihajajo trenutki, ko izgubljam svoj ustvarjalni navdih (čeprav ga hkrati zelo pogrešam!) ali pa se mi preprosto ne da skakati s fotičem po poljanah, travnikih itd. (Zato je tudi Barcelona ostala bolj kot ne na ne ravno oh in sploh zanimivih dvajsetih fotkah, ki nikakor niso za blog. Bo treba še kdaj tja :)
Hja, dragi moji, zatorej srčno upam, da čimprej dobim malček energije in navsezadnje pravega navdiha, da se pošteno lotim še svojih blogerskih zgodbic. In obljubim, da bo to karseda hitro in da ne bo samo o tej moji novi vlogi.
