Pletene živalice na glavi

 

foto

Čas nas je spet prehitel, poletje je odbrzelo mimo in spet se spogledujemo s plaščki, škornji in kapami. Ampak letos je veselje še večje, ker moram s kapicami odeti tudi svojega malčka. Na Etsyju sem našla ustvarjalko, ki izdeluje krasne pletenine na zgornjih slikcah. Za stopit luštne so, ne? 

A veste morda za koga, ki kaj takšnega izdeluje tudi pri nas? Raje kupim slovensko :) Pomagajte mi s predlogi, linki, če pa sami izdelujete kaj takšnega, pa mi le povejte. 

Komaj čakam predloge!

Uživajte jesen!

Koliko smo zrasli v pol leta?

 

Rastemo. Pol leta hitro mine. Že v nosečnosti sem si rekla, da se bom šla 'projekt' vsakomesečnega fotkanja, pa sem bila preveč lena. Ali pa si nisem bila vedno všeč s tisto žogo spredaj. Pri sinku pa sem bolj dosledna. Pa še zelo fotogeničen je in se pusti fotkat. Včasih se tudi nasmeje. Vem, da je oguljena fraza, a res ne vem, kdaj je zrastel. Vidiš in veš, da je večji, a napredka sploh ne opaziš. Naenkrat zaznaš, da nekaj novega zna ali naredi. Vsak dan z njim je lepši. Čudovit je, tale moj knedlček. <3 p="">

Trenutki

foto: Pinterest

A niso trenutki življenja nekaj krasnega?

Družina vs. Druženje

foto

O materinstvu in družini nisem veliko pisala, ker sem si tudi obljubila, da ne bom (da ne bi bil moj v prvi vrsti ustvarjalni blog preplavljen s to vsebino). A ker je to pač del mojega življenja, je treba reči tudi kakšno na to temo. Vsi smo čakali to poletje kot da nikoli ne bo prišlo. Maja smo se še kar spraševali le kam je šlo sonce. Zdaj...zdaj bi ga za par dni skrila za nekaj oblakov in naredila, da bi bilo deset stopinj manj. Zakaj? Ker v tem vremenu ni za živet. Ne meni, ne otroku, ne naši družini. Heh, dramatično rečeno bi lahko rekla, da takšno poletje ne koristi nikomur in ubija voljo do življenja in socialno življenje nasploh. Zelo majhen otrok definitivno ne prenaša teh temperatur, torej vožnja z avtom, pohajkovanje po mestu, sedenje na terasah - odpadejo. Ostane hermetično zaprt dom, rolete spuščene in nabijanje klime do konca, da zbijemo termometer tam na 26 in da se da dihat. In tako dan za dnem, od jutra do petih popoldne, dokler ne pride domov ati in se dogajanje nekoliko razživi. To pomeni ista rutina vsak dan, isto tavanje po hiši in ležanje na kavču, ker 'švic' neusmiljeno teče in se ti seveda nič ne da (jaz potem vseeno vsak dan nekaj pečem in pacam v kuhinji, da s pečico še dodatno grejem hišo - bravo jaz!). 

foto

In ja, s tem ko pride otrok k družini oz iz para nastane družina, se spremeni tudi socialno življenje. Družina in druženje imata sicer isti koren besede (''druž''-), a ne vem ali bi naj to pomenilo, da druženje izhaja iz družine ali to pomeni, da se družimo le s člani družine ali... Kajti... Kup prijateljem naenkrat nisi več zanimiv, ker pač ne moreš ostat zunaj ali na obisku do polnoči, kup prijateljev te sploh ne razume ali imajo že velike otroke, ostali bodo v istem zosu komaj čez par let. Spet četrti kao nočejo motit našega miru ali česarkoli že in se nas izogibajo na veliko ali nas pač nikamor ne vabijo. Grejt. In potem je tu še to hudičevo vroče poletje, ki nas hočeš-nočeš zapira pred svetom in druženjem. Kot rečeno, je vse to dramatično rečeno, a vseeno je malce res. Na koncu vedno ostane le družina in še dobro, da se imamo lepo tudi brez drugih. Na koncu dneva ugotoviš, da je danes štel le smeh tvojega vsak dan lepšega knedlčka, a pred spanjem vseeno pogledaš vreme za pet dni naprej in v sanjah delaš načrte, kam vse bi šli, ko zunaj ne bo več 38...

foto

Kdaj drugič pa še kaj o materinstvu in karieri...

Moj prvi kompot in nedokončani stoli

Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.

Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove.  Pa smo tam...

Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade. 

Šopek mehurčkov

Čeprav sem tudi pri svojih 'mehurčkih' na daljšem (porodniškem) dopustu, se lotim dela, ko gre za vaše želje. Vedno mi je v veselje, ko nekdo v poplavi vseh možnih izdelkov (industrijskih ali ročno izdelanih) izbere prav mojega. V še večje veselje in čast pa mi je, ko si nekdo po svoji želji zamisli izdelek, ki mi ga zaupa v izdelavo in mu lahko z njim uresničim košček majhnih sanj o lepih stvareh.

Za poroke sem do zdaj že naredila kak izdelek, a največji izziv do zdaj mi je postavila bodoča nevesta Maja (sedaj že mladoporočenka:), ko si je zaželela šopek iz mojih rožic. Šopek, ki bo ostal za spomin in bo večen. Dokler ga ne uniči zob časa ali otroška roka, hehe. Za razmere v katerih trenutno živim, sem ga naredila v zame rekordnem času, res pa je, da sem imela srečo z materialom. Še sama sem bila presenečena nad končnim rezultatom, saj si nisem mislila, da bo šopek tako prisrčen. Kaj pravite? :)

Čas beži prehitro

Da čas hitro mine, vidiš po otrocih in po tem, kdaj si nazadnje pisal kaj na blogu. Meni se je zdelo dva tedna nazaj, vidim pa da je minil dober mesec. Jah, takšna sem zadnje čase. Hitim, vse delam in hkrati nič in ostane mi malo časa za moje hobije, ki so mi prej zapolnjevali dneve. Zdaj so na fotiču le še slike mojega najlepšega zakladka in na dopustu sem poleg njega uspela narediti še štiri kar ok slike nečesa kar ni on, heh. 

Ok, od zadnje objave sem delala tudi svoj prvi kompot, svoj največji izziv v Julie's Bubbles zgodovini in naredila napol nove stole za mini balkonček za jutranjo kavo. Imam še kakšno stvar na zalogi, a vse gre bolj počasi...morda mi uspe do konc poletja še kaj dokončat in pokazati tukaj. Do takrat pa sem le mama, ki drži tri stebre hiše skupaj :).