Nov planer, novo 'leto'

Jesen je tukaj. Je je, brez dvoma. Samo barvno listje še pogrešam. Nov planer je tu, še diši po novem (in po mojem rojstnem dnevu). Uspela narisat črte in napisat dneve...kar vsako leto taaakoo rada počnem, pa se marsikdo sprašuje zakaj neki ne kupim tistega z ŽE napisanimi dnevi?! No, zdaj so se hvalabogu nekateri že na to navadili in mi začeli za darilo kupovat prazne, črtaste blokce. Hvala :). Pridno polnim svoje plane za prihajajoče 'za diplomo napisat in potovat' leto, ki bo tako polno, tako čudovito, tako noro. Čutim. Voham. Vem.

Zakaj se čisto vedno vsako leto nekje zmotim??
Na začetku si rečem 'Tokrat pa ne bom zasrala!'
Ampak ne...mora se mi zgoditi en avtomatski feler..
ker pač pozabim, da ima februar 28 dni in
veselo požvižgavam do pisanja 31. Smotka!
Tolažim se, da to zgleda bolj avtentično...kajne?

Ko ti fotografije polepšajo dan...

(vsi avtorji našteti tukaj)

Favorites of my favorites. Obsedena sem s flickrom, z iskanjem lepih fotk, gledanjem, sanjanjem. Polepšajo mi dan. Sanjam ujete trenutke in ustvarjam svoje. Neverjeten užitek in veselje.
(Vidite kako me ni težko zadovoljit ;).)

Skomine

by megan burges

Že navsezgodaj se zbudim s skominami. V ustih, v možganih, v srcu. Skuham kavo, odprem knjigo, preberem dve vrstici. Ne gre. Se usedem za računalnik, začnem brskati po flickru. Na dan pride skomina po fotografiranju. Hočem več, hočem bolje. Kar pomeni boljši fotoaparat.
Mission: failed.
Začnem gledati fotke iz tujine. Baaammm! Skomina po potovanju. Ta velikem! Hočem v Ameriko. V Avstralijo. V.... Ja, res že 'dolgo' nisem potovala...in kot da me ne čaka naslednje potovanje v roku enega meseca! (to je bilo v ironičnem tonu, če kdo ni zaznal). Kar presedat se začnem na stolu.
Mission: half completed.
Pregledam maile in poštudiram o prihajajočem tednu. Naj že mine. Hočem vikend. Velika skomina po vikendu.
Mission: will be completed.

Ljudje smo res nikoli zadovoljni in grabežljivi. Ali pa imamo le takšne trenutke slabosti.Po tehtnem razmisleku so skomine samo še večje. Daje me velika nestrpnost in tisti otroški cvileči vzdih: ''Pa joooooj!''

Vsi čari Poljske

Glede na moje več kot polmesečno bivanje na Poljskem, bi se skorajda spodobilo narediti eno fotoreportažo. Glede na to, da nonstop škljocam. Čeprav se mi vseh znamenitosti in arhitekturnih doživetij ni dalo slikat. Morda samo v opomin, da sem se v Poljsko zaljubila. V mesta, hrano, ritem, ljudi. Res me je očarala, pozitivno presenetila. In zaradi prevelikega števila fotk, sem se odločila narediti kar razglednice.

Razglednica iz Varšave

Razglednica iz Toruńa
(rojstno mesto Nikolaja Kopernika in mesto slastnih medenjakov -
zaradi tovarne se po mestu širi neznosno sladek vonj,
ki te primora, da se zaljubiš v to mestece)

Razglednica iz Poznańa
(študentsko mesto, polno zgodovine in lepih kotičkov)

Veliko sem se igrala tudi z vlogo paparazza, ampak mi trenutno paše objaviti le tole fotko uličnega 'dela'.

Glede na to, da so Poljaki kar pridni v pospravljanju vodke in podobnih zvarkov, ki to pijačo vsebujejo, sem morala dodati tudi to fotko :).

Ker pa sem bila priča tudi izjemnemu fire show-u in streljanju (btw-bila sem popolna polomija!), sem morala ujeti tudi ta dva goreča trenutka.

Če še niste poskusili imeti piknika v dežju, je vredno poskusiti. Zanimivo je sedeti pod dežnikom in gledati svojo klobasico, ki se praži nad ognjem in se hkrati moči pod dežnimi kapljami.

Malce čudna ta moja foto reportaža, se mi zdi. Brez pravega repa in glave. Dodala bi lahko še veliko fotk, da bi lažje prikazala vsa moja občutja in doživetja, pa se mi je nekako notranji izbor zožil na ta repertoar.

Ko potuješ sam...

...je marsikaj drugače od potovanja s prijatelji, z agencijo, s celotnim avtobusom ali šolske ekskurzije. Veliko tega (pestrega in zanimivega) se na poti zgodi.
Namreč, ko potuješ sam...

• ...se prav gotovo zapleteš v pogovor z ljudmi, s katerimi sediš v istem kupeju in izgubiš strah pred čudnimi neznanci. Simpatično.
  
• ...se lahko mimogrede zapleteš v pogovor tudi s popolnim neznancem na železniški postaji in po polurnem pogovoru izmenjaš facebook kontakte in dobiš ponudbo za prenočišče v Stockholmu. Ni švoh.
• ...se moraš tudi pri ogledih mesta in znamenitosti znajti sam. Še posebej, če ti zmanjka denarja, baterije na fotoaparatu, nimaš zemljevida, okoli sebe preveč prtljage (in preveč oblek na sebi-zunaj pa 30 stopinj). Po mili volji sedeš na klopco, ko želiš in zaviješ okoli vogala, ko želiš. Ne oziraš se komu slediti in kdo ti sledi. Neobvezujoče in sproščeno.
  
• ...si na vseh fotkah sam. Ali pa te sploh ni. Ker si pač ti nonstop za objektivom in ne pred njim. Ali pa imaš na fotkah kup neznancev. Recimo temu majhna slabost 'potovanja sam'.
• ...večino časa govoriš v tujem jeziku. Kar je dobro. Ne šlepaš se preko govorjenja nekoga poleg tebe, ampak si se primoran vse pomeniti, zmeniti in izmisliti sam. Precej pozitivna zadeva. Težko pa je, ko po dveh tednih že tako pogrešaš 'svoj' jezik, da se začneš ali pogovarjati sam s seboj ali prepevati (res!) neumne slovenske pesmi (kot so 'Pa po lojtrci gor', 'Slovenijaaa,od kod lepote tvoje', 'V dolini tihi' ipd.). Hkrati začneš v čustveno nabitih stanjih govoriti v slovenščini (npr: ''Oooo, kako lepo!''-ko zagledaš nekaj hudo luškanega v izložbi, ''Ja, naprej!''-ko ti nekdo potrka na hotelska vrata, ''Pusti me!''-ko te nekdo prime v oklep in žgečka do onemoglosti,...).
• ...nihče ne bo vedel vseh potankosti iz tvojega dopusta ;). Bodo trenutki, ki bodo ostali skrivnost za vedno in se jih boš spominjal samo ti. Velik plus.
• ...in si povrh vsega še samski, se mile volje lahko zatelebaš v iskrivega neznanca na svoji poti. Zelo avanturistično, zelo seksi, zelo študentsko-moderno :).
  
• ...lahko celo pot poslušaš mp3 ali bereš knjigo, če želiš. Nihče te ne ovira.
• ...imaš veliko časa biti sam s svojimi mislimi. Recimo, da je to plus. Lahko je tudi minus (če greš na pot z veliko 'prtljage' v svojih mislih).
• ...si v središču pozornosti, ko se vrneš s potovanja. Vsi buljijo samo vate in zgodbe lahko pripoveduješ tako kot si jih ti videl in tako kot jih ti želiš prikazati. (Ni nekoga, ki ti nenehno suflira: ''Ja no, ni bilo ravno tako...Malce pretiravaš...To pa sploh ni res!...Kdaj pa se je to zgodilo??Tega jaz sploh nisem videl...''itd).
• ...večinoma ti ljudje zavidajo, ker si tako pogumen. Hkrati se čudijo temu, kako to, da ti ni bilo dolgčas. Ali pa te celo imajo za dolgočasneža, ker ''kao'' nimaš nikogar, ki bi šel s tabo na počitnice.
• ...in še bi lahko naštevala.

Pomanjlkjivosti sploh ne bom pisala, ker jih skoraj nisem opazila (družba mi je tako ali tako bila zagotovoljena;)). Vsekakor ni bilo prvič in ne zadnjič. Dobra izkušnja, vsekakor priporočam. Osebnostno zrasteš in veliko pridobiš, prav zares.

Tih deževen poletni dan

Originally uploaded by lizet87-nl

Ob teh deževnih počitniških (!) dneh človek kdaj pa kdaj res ne ve kaj bi počel. Več kot bi bilo potrebno se ukvarjam z računalnikom, posledično z vsemi fotkami, ki jih imam gor in po vsem tem ogledovanju sem ugotovila, da bi si bilo fino razviti in kronološko razporediti fotke izpred dveh let. Včasih zna digitalna tehnologija kar zatajiti vse skupaj. (V okvirjih na steni in na mizi imam fotke izpred treh let !?! Ok,res je že čas za prenovo!)
In ker me vreme ne nažene k temu, da si delam sangrije, koktejlčke, pijem pivce ali hladne limonade, še vedno ostajam pri svoji skodelici toplega čaja - črni z mlekom za zajtrk in zelen za popoldan. Ni kaj, poletje je letos res vroče ja :).

Originaly uploaded by Langdon

Ajmo malo na Balkan

Popotovalska pot me je tokrat končno vodila tudi južneje od Slovenije (pa da to ni Hrvaška) in moram reči, da mi nikakor ni bilo žal pogledati tudi teh ''nerazvitih, neaktualnih in nezahodnjaških'' dežel. Sarajevo in okolica sta name definitvno pustila veliko vtisov, tako pozitivnih kot šokantnih kot smešnih in zanimivih. Preden sem šla na pot, sem prebrala zanimivo reportažo na blogu kolega Simona Koležnika in z zanimanjem sem čakala kako bom vso raznolikost dežele doživela tudi sama. Imela sem možnost in priložnost govoriti z mnogimi domačini, z ljudmi, ki so živeli zgodbe, ki jih lahko samo poslušaš ali bereš - vojno so začutili na lastni koži. In poslušati žive zgodbe, gledati luknje v hiši, kjer človek še dandanes živi, gledati ostanke oblek, fotografij, filmov iz tistega časa...preprosto ne moreš ostati nedotaknjen. Ampak seveda lahko poleg vsega žalostnega in tragičnega, kar dežela nosi s seboj, doživiš tudi veliko lepega. Moram reči, da sem nad kulinariko, kulturo in vsem pompom okoli hrane bila navdušena. Nad džezvami, kafo in burekom pa še posebej. Omemba, da imam balkanske hrane za kak mesec dovolj, verjetno pove vse.

Zanimivo je bilo videti gospoda, ki je oblikoval dno džezve, da na štedilniku ravno stoji. Glede na njegovo nastavljanje fotiču je poziranja verjetno že vajen in čeprav je gledal bolj čemerno, mislim, da mu je bilo precej všeč. Ljudje so tudi drugače izjemno prijazni, kar sami te povabijo v trgovinico, da lahko poslikaš kar ponujajo, prijazno te pozdravijo, tudi če nič ne kupiš, ti prijazno odzdravijo in se ti nasmejijo. Če vprašaš za pot, se ti vsak posveti in vrne nasmeh.

(Če se spomnite še kaj zgodovine iz srednje šole - ob začetku tega mostu na levi strani se je zgodil povod za 1. svetovno vojno, ko je Gavrilo Princip ubil kralja Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Mi je bil precej zanimiv trenutek, čeprav nisem ljubitelj zgodovine.)

Sarajevo se mi zdi še posebej mesto nasprotij in luškanih protislovij. Na eni strani popolnoma fancy nov dobesedno oh-in-sploh trgovski center v evropskem stilu (v Sloveniji takega nimamo!), na drugi strani pa ekstra starinski tramvaji, avtobusi in fičoti/jugoti na vsakem koraku.