Kar se mora zgoditi, se bo zgodilo,
pa če se še tako trudite, da bi to preprečili.
Kar se ne sme zgoditi, se ne bo zgodilo,
pa če se še tako trudite, da bi to dosegli.
(Ramana Maharši)
Zadnje dni se ukvarjam s potovanjem v preteklost. Pa ne dobesedno (seveda!). Tudi ne obdelujem svojih pretklih dejanj in dogodkov, kot bi morda na prvi pogled naj izgledalo. Ne, ukvarjam se s knjigami in filmi, ki to dejansko počnejo.
Pred parimi dnevi sem v manj kot 24 urah (kar se mi že dolgo ni zgodilo) prebrala knjigo
'Boš čakal name?' (Guillaume Musso). (naslov malce zavaja: zgodba ni ravno sluzava in v stilu Danielle Steel kot izgleda na prvi pogled). Čeprav knjiga sama po sebi glede na jezik in slog ni neki presežek, me je zgodba povsem impresionirala. Moški se vrača v preteklost, da bi pred smrtjo samo še enkrat videl ljubezen svojega življenja. Toda ko sreča 'sebe mladega', se stvari začnejo zapletati. Zgodba me je popolnoma spomnila na film
Butterfly effect. Obe sporočata enako-če spremeniš preteklost, spremeniš sedanjost. Ni nujno na boljše. Kolikokrat si misliš 'Joj zakaj ni bilo to tako in tako', 'Zakaj sem naredil to tako in tako in ne drugače?', 'Zakaj se je to moralo zgoditi meni?!'. Vsi ti dejanski prikazi v knjigi nazorno pokažejo, da usodi včasih moramo pustiti prosto pot, da opravi svoje. Očitno ima z nami določen namen. Je že tako moralo biti! Tako tudi samo sebe tolažim. Vse se zgodi z razlogom. In nobeno vprašanje 'Zakaj?' in podobni kalibri ne izboljšajo stanja in ti ne dajo odgovora. Prej kot sprejmeš, da si potegnjen v vrtinec svoje usode, kjer ima določena zgodba za tvoje življenje določen pomen, boljše je.
Vsi iščemo človeka, ki bo v naše življenje prinesel tisto,
česar nimamo. In če tega človeka ne najdemo,
lahko samo molimo, da bo on našel nas...
(Desperate housewives) Potem mi ob vsem tem na misel pade še knjiga knjig na mojem seznamu:
Žena popotnika v času, ki sicer nima popolnome enake zgodbe kot zgoraj omenjena, je pa podobno sestavljena iz nemogočih trenutkov in dejanj, ki zgledajo tako resnične, da te popolnoma posrkajo. V tej zgodbi moški potuje skozi čas zaradi redke bolezni kronomotnje (ki naj ne bi obstajala-ali pač?) in sreča deklico, h kateri se vedno znova vrača in v 'prihodnosti' se zaljubita. Zgodba opisuje izjemno ljubezen, predanost, potrpežljivost in še kaj, kar je opisano na tak način, da si popolnoma očaran nad čustvom, njuno zgodbo in vsem dogajanjem, čeprav na koncu niti ni tako veselo srečno vse skupaj. Najbolj pa me osrečuje dejstvo, da so po tej knjigi posneli
film! Komaj čakam na snidenje z njim (verjetno bom pri predelavi iz knjige v film ponovno majčkeno razočarana, pa vseeno...Rachel Adams in Eric Bana s svojo pojavi skoraj težko razočarata ;)). Če pa smo že pri filmih in usodi, sem se spomnila tudi precej starejšega filma z Gwyneth Paltrow
Sliding doors, kjer se ponovno srečamo z nerealno privlačnim fenomenom - kako bi se odvila naša prihodnost, če bi namesto ene poti v nekem trenutku ubrali drugo. V filmu glavna akterka zamudi vlak in zgodba se razdeli na dve različici - v prvi spremljamo njeno življenje, če vlaka ne bi zamudila in v drugi spremljamo življenje, če bi ga. Nauk in konec filma je precej zanimiv. Zelo gledjiv film, priporočam.
Z veseljem bi opisala še kak podoben primer, pa zaenkrat na zalogi nimam več kaj podobnega (razen vseslavnega
Vrnitev v prihodnost ;)) Če kdo ima, bom silno vesela še enega razmišljujočega popotovanja ob knjigi ali filmu.
Opazil sem, da celo ludje, ki trdijo, da je vse določeno
že vnaprej in da ne moremo ničesar spremeniti,
pogledajo na obe strani, preden prečkajo cesto.
(Stephen Hawking)
PS: Hja, zdaj pa se mi je utrnila še ena dilema. Ali usoda sploh obstaja?! Vsi pričujoči viri trdijo tako... Seveda se pa vsi kdaj in kdaj sprašujemo obratno. Koliko je sreče in naključja? Ali pa le mislimo, da je bila sreča, dejansko pa nam je le-ta bila že zapisana?!? Ok, preširok spekter samo za 'ps'...bo potrebna ponovna predelava in nov post :).
