Instagramiranje

1: Mlad krompirček in file vitkega soma (z zelišči iz mojega 'vrta') za večerjo | 2: Obvezna jutranja turška kavica - izjemoma s smetano | 3: Otvoritveno kofetkanje na najini terasi lansko leto | 4: Čokoladna skutina tortica izpod mojih rok

Pametne telefončke imamo danes že (skoraj) vsi in instagram vsaj večina čisto obožuje. Vsi že to počnejo. Tudi meni je bil takoj všeč, vendar ga sploh ne uporabljam. Pozabim! Takoj mi je bilo všeč takojšnje urejanje vsakdanjih fotk navadnega življenja, vendar premalo fotkam s telefonom... kar pozabim 'kliknit' kakšno lepo stvarco, ki jo gledam, držim ali jem, čeprav imam telefon skoraj ves čas v roki. In vsakič, ko vidim, kako so drugi izvirni s to insta-zadevo, si rečem, da bom sedaj pa tudi jaz. Ampak potem spet pozabim. Ni mi čisto jasno zakaj ljudje v tej aplikaciji tako radi fotkajo/mo hrano (očitno jo tudi radi gledamo in si delamo lušte?!)... jaz bi skoz slikala kave in čaje, pa tista samotna šalica ne izgleda vedno ravno fotogenično. Tortice so vedno in. Pa moje ''mehurčke'' tudi rada pofotkam. Še posebej, če preizkušam kaj novega ali pa če kje vidim moje izdelke... So kar fotogenični, i think. Trenutno imam na telefonu itak največ slikic mojega otročka, a njega zagotovo ne bom instagramirala. Zaenkrat :)   

1: Prva rožica iz nove kolekcije vedno pristane na mojih majčkah :) | 2: Rožice po naročilu, namenjene za poročne čeveljce | 3: Moje broške v Babushki Boutique, LJ (lansko leto!) | 4: Preizkus, kako se obnese broška/lasnica na petkovem 'going-out' večeru

 

P.S.: Moram še malo zagnjavit z mojimi zelišči! Če pogledate zgornjo, levo slikico na prvem kolažku, vidite, da sem uspela poleg krompirja in ribice uporabit kar TRI svoja zelišča-baziliko, rukolo in drobnjak. Napredek, ha? :)

Misija nemogoče: Pita

1 | 2 | 3 | 4 

Ok, priznam, moj apetit je še vedno velik. Ok, res je, da tudi veliko energije porabim s tem, ko imam na del telesa priklopljeno majhno bitje. A vseeno... sedaj ko nisem več noseča, imam malce slabo vest, če preveč pojem... Ampak me to kljub temu ne odvrne od tega, da iščem recepte in tu in tam kaj poizkusim ali si dam na ''must do'' seznam. 

Trenutno me najbolj mikajo in begajo pite (ne tiste klasične jabolčne, ampak vse ostale). Mikajo zato, ker jih imam od vedno rada, begajo pa zato, ker mi še vedno ni uspelo narediti tistega pravega pitinega testa! Ok, delala sem že slivovo pito, ki je v 80% bila uspeh (enkrat mi prav tako ni uspela), delala sem tudi že skutno-čokoladno pito, ki je imela za osnovo kekse in ne testa (torej mi je v popolnosti ratala) in delala sem limonino pito (podobno tisti na sliki 2), ki je bila totalni neuspeh, čeprav sem delala po receptu-bila je kisla ko pes, z zanič testom-nič dobra v glavnem. Tiste ta prave ''čiz-kejk'' pa si sploh ne upam it delat, čeprav se sliši tako simpl. Res je, da se ji reče 'torta' in ne 'pita', ampak jo jaz zaradi oblike in testa štejem kar med pite, hehe. Tudi tiste pite, ki imajo zgoraj preliv iz gozdnih sadežev obožujem, pa se kar tresem od strahu, da bi jo šla delat. 

Kje ga lomim, v čem je štos? :) Maslo, temperatura, moka? Vem, da vas je veliko izkušenih gospodinj in kuharic, zato bom super vesela, če mi boste zaupale kak super izi recept, ki dejansko uspe in mi zaupale kakšno skrivnost pitinega testa (ne glede na nadev). Zaenkrat se namreč le naslajam nad slikicami in recepti iz Pinteresta (katere imajo v polovici primerov prav tako za osnovo kekse!), nimam pa poguma ustvariti česa podobnega. Help! :)

(moje) Novo življenje

V naročju mi leži štručka, ki nas je s svojim prihodom na svet razveselila dva tedna prej. V trenutku se je naše življenje spremenilo, življenjske vloge so kar naenkrat postale silno resne in zavedanje, da se ti je življenje spremenilo za vedno, te nekako plaši in osrečuje obenem. Lepo nam je. Vlogo mamice sem z veseljem sprejela, vse dejansko sprejmeš tako naravno in sproščeno ter uvidiš, da se to v tebi skriva od vedno in le čaka svoj trenutek, da vznikne. Spanec in frizerja sicer že pošteno pogrešam, a sem strpna :) Z veseljem opazujem, kako se moj blontnek vsak dan lepo redi, kako me vsak dan več gleda in kako uživa, ko se zjutraj pocartava ob sončnem vzhodu.

Sprašujem se, koliko bo kaj časa za moj dragi blog, ustvarjanje, fotkanje in vse drugo. Skozi življenje tega bloga sem se precej spreminjala...tako osebnostno kot tudi v stilu življenja, od sanjave študentke sem postala žena, gospodinja in mamica. Kako bo vnaprej, ne morem vedeti, a upam da bom z vami še naprej...nekoč upam, da tudi na novem in osveženem blogerskem mestu. :)

Kaj bom pa danes jedla?

Če se vam zdi, da sem se pogreznila v tla...nop, še sem tu, še v enem kosu. Le moja okupacija je vse kaj drugega kot pa bloganje in ustvarjalne reči. Hja, takšno pač je to obdobje. Očitno. Vse kar počnem zadnji mesec je spanje, ležanje, branje chic romanov, kuhanje in branje receptov (no, pa še kak pilates in kakšen nakup za dojenčka se vmes najde, ampak ok....).

 

Čisto zares. Že par mesecev imam manijo nad iskanjem za vsemogočimi recepti in gledanjem tv oddaj s 24-urno vsebino kuhanja. Veliko tega se seveda sploh ne lotim, ker si večinoma delam le skomine in cedim sline nad okusnimi jedmi, a tu pa tam se vseeno najde kaj novega v moji kuhinji. Celotnih devet mesecev sem sicer precej pazila na zdravo prehrano in tako tudi številke na tehtnici niso šle preveč gor, ampak zadnji mesec pa so mi zavore kar popustile. Uh, apetit je odprl vsa vrata in okna. :) Poleg krofov in mišk, ki sem jih veselo papala, sem ta vikend morala speči še makove palačinke (kot da jih je bilo treba!), danes pa dobim še porcijo domačih ominih krofov...in vse kar sem se prejšnji teden spraševala je 'le zakaj nihče ne peče domačih čokoladnih krofov?!?'.

 

 

Sicer se mi je v tem obdobju tudi prvič zgodilo, da sem dvakrat ponesrečila pecivo in je celoten pladenj letel kar v koš. Po drugi strani pa mi je na silvestrovo uspel (kao) eden najtežjih posladkov - sufle. Nisem velik čokoholik, a ta čokoladna inekcija je res božanska. Heh, tudi tega da surovih jajc naj ne bi jedla, se nisem držala... in večine drugih omejitev tudi ne. Velike doze kave zjutraj in dobrega sendviča s pršutom ali suho klobaso mi nihče ne bo vzel stran. Vesela sem, da me razna hitra hrana, bureki, burgeri in drugi kebabi niso videli pogosto, in da sem za večerjo raje pojedla čokolino :).

 

 

Ko ni bilo časa ali volje za peko peciva, je bil dober tudi sladoled s prelitimi vročimi gozdnimi sadeži. S koščkom temne čokolade-za zdravje! :P

Zdaj pa čakam na vse posledice, ki bodo nastale od tega obdobja, in si v glavi računam, kdaj bom morda spet izgledala kot prej in oblekla vsa tista lepa oblačilca iz izložb...

 

Želje na novega leta dan

Eh, pa je mimo december. In eno leto. In moja zaprisega, da bom več objavljala v decembru :) Prazniki so pač prazniki. Najprej v znamenju hitenja, norosti, lučk, vzhičenja, nato v znamenju obiskov, hrane, smeha, poležavanja in posvečanja drug drugemu. Nič kaj mi ni tečno v teh praznikih. Minejo ko 'šus' in kakor hitro minejo, se mi že toži po njih.

Novega leta dan je vedno en tak malce depresiven, čuden, miren in zaspan dan, ko ti še ni čisto jasno, da grejo številke na koledarju spet od začetka, ko ti grejo po glavi letni načrti, ko upaš, da se ti letos posreči narediti/doseči tisto, kar ti lani ni uspelo. Hja, zato pa so prelomnice v času ali v življenju...ko sam sebe malo opomniš, kaj si v življenju še pozabil 'postoriti'. Novoletnih zaobljub si nikoli ne delam, vendar imam rada okviren 'načrt', kaj želim v tistem letu doseči. Lepo počasi in pogumno... Zame bo to leto polno novosti, družinske idile in časa, ki bo namenjen vsemu drugemu samo službi ne :).

 

Upam, da ste lepo zakorakali v novo leto tudi vi! Vsem, ki zvesto berete moj blog, želim... 

 

 

 

 

 

Darilo

Pride čas, ko bi delal vse mogoče in pride čas, ko bi ležal, gledal v strop in se šel status 'zen' (ali kakorkoli se reče tisti nirvani, ko si uravnovešen na vseh možnih področjih). Jaz sem trenutno nekje v tem času, ko se je vame naselil nek zen duh pa ne vem točno kako naj to poznanstvo peljem tako da bova oba zadovoljna. Sliši se strašno zakomplicirano, a v okoliščinah v katerih sem, se mi zdi to čisto normalno.

foto

 



Da, če se izrazim metaforično, prejela sva darilo, ki ga bova odvila čez par mesecev in bo samo najino celo življenje. :) Zavedam se, da se moje življenje popolnoma in za vedno spreminja (s poroko tega občutka po pravici nisem doživela), sedaj pa gre zares. Na začetku te grabi panika, da sto in eno stvar ne boš mogel početi, kaj šele zaužiti, ko pa se vate naseli imenovani zen trenutek...po pravici čisto paše držati noge v zrak, strmeti v strop, dremati, srkati čajček in brati knjigo. Vendar zato prihajajo trenutki, ko izgubljam svoj ustvarjalni navdih (čeprav ga hkrati zelo pogrešam!) ali pa se mi preprosto ne da skakati s fotičem po poljanah, travnikih itd. (Zato je tudi Barcelona ostala bolj kot ne na ne ravno oh in sploh zanimivih dvajsetih fotkah, ki nikakor niso za blog. Bo treba še kdaj tja :)

Hja, dragi moji, zatorej srčno upam, da čimprej dobim malček energije in navsezadnje pravega navdiha, da se pošteno lotim še svojih blogerskih zgodbic. In obljubim, da bo to karseda hitro in da ne bo samo o tej moji novi vlogi.

n a v - d i h

Danes sem delala kolažke iz svojih slikic, objavila novo kolekcijo ogrlic, se basala s čokoladno torto (ki sem jo sama spekla-prvič!-in je super uspela pa še polovica jo je ostala) in sanjala o fotkanju na sončku. In o tem kako lepo mi je...

Etsy love: Turkizna omrežja

1 | 2 | 3 | 4

Turkizna barva je sicer bolj barva poletja, toda meni nekako gre zelo lepo skupaj z belo in posledično z zimo. Čeprav nimam veliko stvari v tej barvi in nisem velik fan, je najina dnevna soba turkizna. Tu me neverjetno pomirja in še se je nisem naveličala.

Zgornje lepe turkiz izdelke sem našla na Etsyu, kjer se čisto vedno zgubim v iskanju, brskanju in lajkanju. Tile spletno-socialni portali so precej zakomplicirani, se mi zdi. Za Etsy sem potrebovala veliko časa, da sem pogruntala, kako deluje, kako iskati in kako najti. Zdaj ga imam zelo rada, sem že kupila kar nekaj stvari in se spogledujem z mislijo, da bi še sama dala kaj na prodajne police (ampak to verjetno takrat, ko bom boljša prijateljica s pay-palom). Flickr mi je pri spoznavanju bil en najlažjih in najljubših in še danes obožujem brskanje po vseh možnih fotkah. Na Twitter sem se prijavila že par let nazaj in se od takrat nikoli več prijavila. Me ne privleče, sploh. Najbolj nazadnje me je privlekel Pinterest, ki ima zelo dobro idejo, vendar mi deluje tako zmedeno... Iščem, gledam, pa ponavadi naključno najdem veliko luštnih stvari, ko pa iščem kaj določenega, pa ne najdem nič pametnega. V načrtu ga imam čimprej pogruntat. Facebook se mi zdi načeloma najbolj obvladljiv, ker verjetno največ časa prebijemo z njim. Vsekakor pa bi se ga dalo še kako razširit, da bi imel kakšne prednosti drugih omrežij. Včasih se mi zdi, da je kar preveč tega, spet drugič se mi zdi kul, da imam toliko ''obrazov'' in različnih možnosti za spremljanje všečnih stvari, interesov, talentov, idej. Očitno smo pač v taki dobi. Kaj pa vem. Kakšne pa imate vi kaj izkušnje s temi omrežji?

Misija imposible: Kam na oddih?

Verjetno ste že kdaj doživeli, da se okrog tako fajn stvari kot je potovanje, lahko prav fino skregaš oz. sporečeš. Nisem si mislila, da bo izbira (poročnega) potovanja tako težka. En bi na zahod drugi na vzhod, en ceneje drugi dražje, en to drugi ono. Najboljše, da obkroživa kar cel svet, ha? Ko izbiraš kraj za oddih, se ti zdi svet premajhen, ko se moraš odločit pa prevelik.

Med ogledom vseh možnih hotelov, resortov, vil, plaž in atrakcij sem na hitro pokliknila 4 sličice iz spodnjega kolaža. Če jih gledaš preveč, dobiš sladkorno, depresijo, znižanje samozavesti itd itd., ker veš, da takšnih scenarijev v svojem lajfu ne boš nikoli doživel. Never mind, gremo dalje. 

1+2+3 | 4

Na vrhu seznama se zdaj odločava med Balijem in Sejšeli. Na mojem tretjem mestu je Mauritius, na njegovem Sant Lucia, Karibi. O nadaljnih krajih iz seznama raje ne bom.
Kakšni predlogi ali nasveti? :) Aja, potovala pa bi julija, ker prej nikakor ni možno. Vsi ti kraji so na srečo izvedljivi tudi za potovanja v času našega poletja.

''Makaroni''

1. Sweet Macaroons, 2. Macarons, 3. Macarons, 4. I *heart* macarons

Nisem se še čisto odločila kakšen odnos imam do teh makaronov oz. ''macaroons''-ov.  Izgledajo super kjut, zelo so fotogenični, igrivi s temi svojimi barvami, vendar mi po drugi strani izgledajo tako umetni, krhki, sladki (kot spečen beljak, ki je hrustljav in mi je fuj) in ne vem... Jaz bi jih samo gledala in ne jedla. Mogoče bi si jih morala privoščiti naslednjič, ko bom v Franciji (ali ZDA). Če je to nekaj pregrešno dobrega, me prosim razsvetlite, da bom vedela kaj zamujam. Zaenkrat mi je žal le tega, da nimam doma kakšnih, da bi jih pofotkala. Ker so res stajliš. (:

(A po slovensko bi se imenovali makaroni?!? Ali imajo morda kakšno drugo ime? Hjoj, strašno smešno se mi zdi tole, hehe...)

Kaj ti bo sedma stopnja, če pa imaš kolo?

Trenutno sem depresivna. Totalno. In jezna. Razkurjena! Sprašujem se, kako je možno, da sem pristala tu kjer sem... Brezposelnost je ena sebična, grozna in nesramna ''teta'', ki trenutno hodi po domovih naše dežele in krade voljo, srečo, denar in še kaj. Včasih sem drugače gledala na brezposelne ljudi. Mislila sem si, pa zakaj zavraga si ne najdejo službe, pa saj jih je na vseh oglasih vedno milijon?! Hja, sedaj imam čas in vidim kako to gre.

Ok, če imaš srednjo ali poklicno šolo (with all the respect) imaš na voljo več stvari kar lahko počneš, če le ne iščeš strogo v svojem profilu. Mi (kao) intelektualci, študiranci, pa si lahko žvižgamo in zaman prelistavamo vse oglase naprej in nazaj. Izberem si težek študij, to kar me veseli, sem uspešna in pridna, da bom ob koncu tista ''iskana roba'', potem pa naj bom tajnica ali prodajalka?! Sploh ne vem, zakaj se mi je mudilo doštudirat, ko pa mi je kot študentki lepše šlo! Imela sem tri službe, status, ki me je varoval vsega birokracijskega in drugega zla, praktično dva domova (ko sem si mile volja sprdnila, kje bom spala in kje ne), veliko sem potovala, hkrati pa našla čas za fotkanje, kofetkanje, ustvarjanje in vse druge reči. Brezposelnost ti vse to odvzame! Prvi mesec je fajn, potem pa gre le še na slabše... Delat več ne moreš kjerkoli (ker nimaš statusa), tvojega profila med zaposlitvenimi oglasi ponavadi ni (še posebej, če si študiral družboslovno smer), vsi so v službah ali še vedno na faxih (torej družbe več nimaš), našparan denar kopni (in ne hodiš več v šoping in na potovanja), volje do vseh hobijev pa ti že drugi mesec zmanjka.

Morda izgleda, da sem sedela križem rok (ker neko delo bi se pa vmes ja že našlo, kajne?!)... nisem, le ponovno me je življenje naučilo, naj ne verjamem ničemur, kar ni pisno črno-na-belem! Danes tudi botrom, ki ti dajejo štipendijo skozi študij, te pridno ujčkajo in pitajo, da boš na koncu pristal pri njih (in te hkrati morda naivno zavajajo s slepimi obljubami), ne gre zaupati več. Pa tudi veze danes niso to kar so nekoč bile. Jaz pravim, da me nekdo preizkuša, ker bi mi drugače prelepo šlo. Ok, potem pač igrajmo takšno igro... ampak brezposelna teta bo izgubila. Gremo stavit?! :)

Nova vrata?

Že dalj časa se sprašujem kam gre moj blog in kako se razvija. Danes mi je dodatno dala misliti še Nihljaj (ka), ki se očitno ubada s podobnimi mislimi in vprašanji kot jaz. Sama pri sebi opažam, da se je določeno obdobje pri meni zaključilo in da se začenja novo. Da so mi všeč nove (morda tudi drugačne) stvari in da me žena neka druga ustvarjalnost kot me je včasih. Nekoč sem bila zmedena, radoživa in vznesena študentka, zdaj sem umirjena, srečna in ustaljena ne-vem-še kaj. Nekoč sem od bralcev bloga pričakovala eno, danes pričakujem drugo in verjetno je tudi obratno. Moje objave se spreminjajo iz meseca v mesec in nisem prepričana ali še zadovoljujem svoje bralke oz. ali se vrtim v istih krogih kot sem se včasih.

Še vedno rada gledam druge ustvarjalke takšnih in drugačnih stvari, sama pa vedno manj posegam po ustvarjanju ali oblikovanju. Ali nimam časa ali volje ali navdiha ali vsega skupaj. Veselje iščem in najdem v fotografiranju, čeprav vem, da sem še daleč od vrhunskega ali odličnega, ampak v tem res najdem veselje. In vidim, da si nekako želim, da bi svoj blog preoblikovala v foto-blog, vendar se morda hkrati bojim narediti ta korak in se oklicati kot fotografko, če pa to nisem. Ne vem.... Sicer vedno pravijo, da ko se ena vrata zapro, se druga odpro. In zato čakam. Da se mi odprejo vrata in razsvetlijo kam z mojo ne-ustvarjalnostjo in mislimi....

That's not my name!

Moje ime se mi res ne zdi tako zelo običajno, čeprav je dobro poznano, lepo (po mojem mnenju) in redko (vsaj v moji generaciji). Ampak zadnje čase si ga ljudje nekako ne morejo ali nočejo zapomniti. Najprej je bilo smešno, potem zanimivo čudno, sedaj me že jezi in včasih žalosti. Še bolj zaradi tega, ker to ne počnejo ne-vem-kateri sosedje ali znanci od znancev, ampak bližnji krog (novih) prijateljev ali celo družinski člani. Res se trudim pustiti prvi vtis. No, ne takšnega poceni in za vsako ceno, ampak poskušam nastopiti samozavestno, stisnem roko (ker je ''mrtva riba'' res nekaj neprijetnega za stiskat), se nasmehnem, gledam v oči, aktivno poslušam zgodbice, kimam in se smejim šalam, tu in tam pa pribijem še kakšno pametno, da ne zgledam kot blondinka s Harvarda. In v vsej lepi veri, da sem dobro opravila nalogo, me po polurnem pogovoru človek pokliče Janja. Janja?! Ok, popravim, da to ni moje ime in razločno ponovim svojega. Ah seveda, oprosti.... Naslednji dan dobim še dve porciji Janje. (tukaj bi pasala tista priljubljena kratica wtf?!)

Potem zgodba dobi še nadgradnjo, ko me en dan za tem bližnja oseba pokliče Lidija (pa ni bilo prvič!). Pa niso imeli nobene Lidije nikoli v družini. Lidija sem bila že marsikdaj pa mi še danes ni čisto jasno kaj imam skupnega s tem imenom razen iste končnice?

In na koncu vsega sem malo žalostna, ker se zadnje čase to preveč pogosto dogaja. Nimam nič proti omenjenim imenom ali osebam s temi imeni, le na sebi jih ravno ne rada doživljam.

Razmišljam, da bi na majici nosila napis z imenom. Morda bi pomagalo.

Vse (lepo) se enkrat konča

Maribor, moj Maribor. Vsemu lepemu pride enkrat kraj, pravijo. Pa je očitno že tako. Odhajam iz prestolnice, poslavljam se od študentskega življenja. Na čase mi je hudo, na čase se veselim novega koraka. Upam, da se s povečanjem prostega časa čez poletje, poveča tudi moja ustvarjalnost in da mi ne bo preveč dolgčas (tega se namreč najbolj bojim). Čeprav mi tudi malo športa ne bi škodilo, pa temeljitega čiščenja vseh zalog zvezkov, učbenikov, mini-krilc, morskih spominkov in neuporabnega make-upa, tudi ne. Mislim, da je to poletje pravi čas za nove začetke in sveže police.

Zelena viola

broškica kupljena pri Uršanini, verižica pri hand-mejkerju na ulici, kiklica h&m

Tukaj je nov dan. Nov sonček, nova življenja.

A zelena in vijolična gresta skupaj?!

Zadnje čase se mi noro dopade ta kombinacija pa nisem čisto ziher, če si upam nosit.

Jaaa...a ne?

R.I.P.

Slovo je vedno težko. In žalostno. Solze potujejo kar same od sebe.

Tistim bližnjim...bodo verjetno tekle še nekaj časa.

Dalo mi je veliko misliti.

O človeški minljivosti, sreči, naključju, usodi in (ne)pravem trenutku.

Včasih res ne veš kdo si, kje si, kje boš čez eno minuto in če se boš zjutraj zbudil v nov dan.

Samo zahvalimo se lahko za vsak dan, ko se živi vležemo v posteljo.

Dragi Gregor, počivaj v miru....

Čajčkano čakanje

Zadnje dneve v Ljubljani samo čajčkam. V svoji najljubši vintage skodelici. Čajčkam z mango zelenim čajem, ki je priromal do mene iz daljne Norveške. Odličen.

Idej se mi zdi, da nimam...sploh... čeprav skoz nekaj tuhtam, domišljam in sanjarim.

Čakam, da se začne moja sezona potovanj.

Razmišljam, da ljudje res venomer nekaj čakamo.

Čakamo na jutri, čakamo na bus, čakamo pošto, čakamo na ljudi, ki zamujajo, čakamo na pomlad, na drug teden, na drug mesec, čakamo na konce in začetke.

all i need is. . .

all i need is my one star in the sky, to wish for you everyday.

Nič pametnega ne počnem. Ko nisem v službi seveda...

Po ''cele dneve'' sedim in se učim. Če je zraven še on, ležim... ali sedim v pol-ležečem položaju in se učim.

No, pa to ne traja cel dan. Ker večino časa ne delam nič pametnega.

Ven ne grem, ker mi je premrzlo (čeprav sem si na današnjem soncu celo avto oprala).

TV-a ne gledam, ker ga na splošno ne, muzike ne poslušam, ker mi nekako ni. V mesto ne hodim, ker kao nimam časa.

Pijem čajčke in sanjarim.

O boljših cajtih (pa ne da mi zdaj gre ravno slabo). O stvareh na katerih bom porabila denar, ki ga služim in nimam časa porabit (oh revica jaz...). O sončku in bolj veselih dnevih.

Pa ne da so zdaj slabi.

Samo...ko je učno obdobje, pač mora biti prisoten občutek, da smo si ubogi in da lahko jamramo kaj nam je tega bilo treba, pa zakaj ravno zdaj to učenje...

Trenutno sem tudi brez idej, kakršnihkoli. Tiste stare pa tudi ostajajo, ker se mi je zlomila igla na šivalnem stroju :(.

Ko bo mimo sreda, zaživim (všeč mi je tista akcija koliko si živ...čeprav nisem še čisto poštekala za kaj gre).

Začnem ustvarjat in delat na sebi. Šoping, kavice, kosilca in malo gibanja.

Wish wish....

Lučka sreče

Zadnje čase se izgubljam v vsem lepem, kar me obdaja. Navdušuje me december, kupovanje daril, celo hoja po snegu. Navdušujejo me vaši blogi, kjer si vsak dan ogledam kako kipijo ideje o vsem mogočem.

Sama pa sem zadnje čase povsem brez idej. No, vsaj ponekod. Voščilnice so letos poraz na polni črti. Nametala sem ves material na mizo, izdelala dve voščilnici, se razjokala in nehala. Bila sem hujša kot otrok. In tako sem prekinila dolgoletno tradicijo. Žalostno.

Očitno sem vse ideje porabila prav pri izdelovanju daril, ki so pa po dolgem času spet hand made (vsaj en del). Pohvalno zame, sem zadovoljna. Vendar čakam še na upgrade svojih idej.

Ideje mi manjkajo tudi pri vprašanju kaj si želim za božič. Seveda so se mi odgovori utrnili danes, ko so zagotovo že vsi namenili neko pozornost zame. Sestri pa sem kar zjutraj na zelenem malem listku pustila željo o skromnem darilu v barvi fuksije. In glede na to, da me je klicala iz trgovine, če drži ta pravo stvar v rokah, je koza sita in vok cel :). Vsi srečni. Da pa si želim tudi malce večjih tehnoloških potrebščin kot so računalnik, mobitel in fotič, je verjetno pohlepno govoriti ob božiču. Prva dva bi sicer že nujno rabila, ker ne veš kateri crkuje bolj in pogosteje, ta tretjega si želim iz čiste želje po boljšem. Po boljših fotkah. Bo, ko našparam.

Služba in 8urni delavnik me izčrpavata oh in nasploh dosti (in ne, diplomirala še nisem). Vse aktivnosti se po peti uri popoldan zame končajo, ker ne zmorem nič. Prehrambeni ritem se je ustavil tam nekje pri treh čudnih obrokih na dan, da živim še samo za vikende, je tudi žalostno. Čakam, da preidem v ta super zahodnjaški ritem dela. Bljak. Ko bom imela otroke, bom zagotovo tečna in zaspana večino dni.

In sedaj izgleda, da sem veselo tečna že ves december. Eh, kje pa! Kljub vsem tem mislim, se še vseeno čudim vsakodnevnemu zagonu, optimizmu in željam za prihodnost. Čudim se, da sem lahko iz tedna v teden bolj zaljubljena, čeprav bi naj po prvih mesecih izginilo tisto puhteče. Toda jaz še kar cvetim in se topim. Vse to me poganja in osrečuje, čisto zares. Tukaj idej ne zmanjka :).

Mislila sem napisati le par vrstic pa je nastal cel spis. Brrrr. Imejte lep božič, nastiskajte se, pridno najejte in super nasmejte. Le to je pomembno.

fotki tukaj

Dobro delo dobro dene

Danes mi srce igra. Končno smo zaključili obširen in humanitarno naravnan projekt ter razveselili srčeca. Več kot tisoč everčkov in velik darilni paket je odšel družinici. Štirim majhnim otrokom, ki so kukali izza vrat otroške sobe in oči so izžarevale srečo. Slišati iskren hvala in imeti občutek, da bo nekdo zaradi tebe imel lepše praznike in toplejši dom...ne morem povedati kako toplo pri srcu mi je zaradi tega. Bilo je vredno truda.