Slovo je vedno težko. In žalostno. Solze potujejo kar same od sebe.
Tistim bližnjim...bodo verjetno tekle še nekaj časa.
Dalo mi je veliko misliti.
O človeški minljivosti, sreči, naključju, usodi in (ne)pravem trenutku.
Včasih res ne veš kdo si, kje si, kje boš čez eno minuto in če se boš zjutraj zbudil v nov dan.
Samo zahvalimo se lahko za vsak dan, ko se živi vležemo v posteljo.
Dragi Gregor, počivaj v miru....
Ni komentarjev:
Objavite komentar