Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.
Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove. Pa smo tam...
Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade.
