Ustvarjalni vihar, ki nima časa, da zavihra

O joj, kar ni me nikjer, kajne? Vem, da vedno govorim isto, ampak ne morem si več pomagat. :) Se mi zdi, da sploh več nimam časa za večino stvari (ta post je dva tedna čakal med osnutki). Še posebej pa ne za tiste, ki veselijo mene in ki bi jih jaz najraje počela. Četudi pridem iz službe že ob pol štirih, (če je sreča) se mi zdi dan prekratek. Treba je iti na zrak, pa pospravit vso kramo, ki se kar nenehno nabira sem in tja, pa kaj skuhat za zvečer, pa se igrat, pa odpravit spat, pa...ahh...ko se akcija umiri, samo še preklikam malo po netu sem in tja, preživim kakšno urico z možem in že se mi očke zapirajo. Glava polna vseh idej in želj, časa pa od nikoder. Vikend pa ni čisto nič boljši. Pomlad se prebuja, počnemo vse druge družinske stvari in res se imamo fino, ampak meni še kar manjka tisti majhen trenutek v dnevu, ko naredim kaj za dušo. :) Saj se tolažim, da je verjetno kar pri vseh mamicah tako, ha? Sicer občudujem tiste mamice, ki imajo po dva otroka in vsak drug dan objavijo kako super duper stvar na blogu, delajo dolge objave, s polno slikicami... tolažim se, da ne hodijo v službo, hehe. In da bo tudi pri meni kmalu spet prišlo ustvarjalno obdobje.

Nazadnje sem kaj konkretnega ustvarila za Matijev rojstni dan. Uspela mi je prva prava torta, ki je tudi izgledala lepo (glavno, da so bili bageri gor!), vse ostale dobrote pa niso tako lepo zgledale (sem obupna brizgalka cupcake-ov - kar poglejte na spodnji sliki), so pa bile odličnega okusa . :) Girlandice, ki sem jih šivala že dva tedna pred zabavo, sem seveda pozabila slikati.

In zdaj je že več kot mesec dni od tega, sinko je shodil, privajamo se na nov življenjski ritem, jaz pa imam v glavi ustvarjalni vihar in komaj čakam, da bom začela končala ustvarjati vse, kar se mi podi po glavi (veliko novega bo pri Julie's Bubbles, tudi za naše najmlajše fantke in punčke). Veliko je tega, samo čas potrebujem. En teden v samotni koči bi bil kar ok, hvala.

ps: In ja, s projektom 365 sem že sredi februarja obupala. Luzerka! :( Bom poskusila še kdaj drugič, zagotovo!

Blink blink

Pinterest

Vem, da je december že mimo, fensi zabave tudi, ampak bleščice so itak vedno in. Al ne? Jaz sicer v svoji omari menda nimam nobenega oblačila ali dodatka, ki bi kričal 'bleščice!', niti jih nisem nikoli posebej marala. Tu pa tam me prime, da si kupim kak kos, ki ima našitih nekaj bleščic, to pa je tudi vse. Toda na fotkah so mi vedno tako simpatične. Vse izgleda tako nežno, glamur, kot da nič ne pika pod vratom ali pod rokami (hmm, morda pa je to razlog, da nimam kakšne majice, ki je vsa v bleščicah). Te balerinke in torbica so mi še posebej všeč, ampak dvomim, da bom to kdaj dejansko nosila imela. Morala bi se navadit in si upat. Komaj zdaj sem se namreč navdušila nad pemplumom, ki je (se mi zdi) moderen že nekaj časa...tudi zato, ker do zdaj namreč nisem niti vedela, kaj pemplum sploh pomeni. :) Je še kdo v modi tako 'odzadaj' kot jaz?!

December baj-baj, helou dva-štirinajst

Pa se je kolo ponovno zavrtelo. Prazniki so mimo, novo leto je tu. Letos je december minil v nekoliko drugačnem vzdušju, a še vedno prazničen in v pričakovanju lepega, novega, boljšega.

V kuhinji sem bila nekoliko drugače ustvarjalna kot ponavadi. Nisem pekla klasičnih keksov kot vedno, ampak sem posegla po medenjakih, domačih pralinah in kolaču z začimbami. Medenjaki so bili ena-a, še vedno jih je nekaj na zalogi in moram reči, da so z vsakim dnem samo še boljši. Čudovit in enostaven recept sem našla pri Ani. Drugo leto bodo zagotovo spet na vrsti. 

Pralin ne bom več nikoli delala, ker očitno ne razumem, kaj pomeni mehko maslo, hkrati pa sem bila pri ustvarjanju kroglic čokoladna do komolcev...na koncu pa kroglice sploh niso bile podobne kroglicam. Dobre so baje bile, ampak ne hvala, never-ever. 

Letos tudi po dolgem času nisem ustvarjala darilc za svoje domače, kot vsako leto (klik klik klik klik). Uspelo mi je narediti le ogrlico za mojo sestro, ki je popolnoma izven mojega ustvarjalnega stila. Baje se to zdaj nosi. :) 

foto

In potem je prišel konec leta. Včasih si želiš, da je nečesa konec, da se lahko začne kaj novega in boljšega. To leto bo takšno, kajne? Boljše, pozitivnejše, ustvarjalnejše, bolj zdravo. Novoletnih zaobljub nimam, a vsaj toliko si lahko želim. In tudi vam. Naj vam leto prinese toliko, da boste srečni. Kakšno urco prostega časa več, kakšen izlet več, kakšen nasmeh več, kakšen dinar več in kakšno zabavo več. Imejte se radi, ostalo pa že bo. 

 

Hvala, da me spremljate, upam, da se bomo družili tudi v prihodnje!

*

Moj prvi kompot in nedokončani stoli

Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.

Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove.  Pa smo tam...

Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade. 

Čas beži prehitro

Da čas hitro mine, vidiš po otrocih in po tem, kdaj si nazadnje pisal kaj na blogu. Meni se je zdelo dva tedna nazaj, vidim pa da je minil dober mesec. Jah, takšna sem zadnje čase. Hitim, vse delam in hkrati nič in ostane mi malo časa za moje hobije, ki so mi prej zapolnjevali dneve. Zdaj so na fotiču le še slike mojega najlepšega zakladka in na dopustu sem poleg njega uspela narediti še štiri kar ok slike nečesa kar ni on, heh. 

Ok, od zadnje objave sem delala tudi svoj prvi kompot, svoj največji izziv v Julie's Bubbles zgodovini in naredila napol nove stole za mini balkonček za jutranjo kavo. Imam še kakšno stvar na zalogi, a vse gre bolj počasi...morda mi uspe do konc poletja še kaj dokončat in pokazati tukaj. Do takrat pa sem le mama, ki drži tri stebre hiše skupaj :).

Misija nemogoče: Pita

1 | 2 | 3 | 4 

Ok, priznam, moj apetit je še vedno velik. Ok, res je, da tudi veliko energije porabim s tem, ko imam na del telesa priklopljeno majhno bitje. A vseeno... sedaj ko nisem več noseča, imam malce slabo vest, če preveč pojem... Ampak me to kljub temu ne odvrne od tega, da iščem recepte in tu in tam kaj poizkusim ali si dam na ''must do'' seznam. 

Trenutno me najbolj mikajo in begajo pite (ne tiste klasične jabolčne, ampak vse ostale). Mikajo zato, ker jih imam od vedno rada, begajo pa zato, ker mi še vedno ni uspelo narediti tistega pravega pitinega testa! Ok, delala sem že slivovo pito, ki je v 80% bila uspeh (enkrat mi prav tako ni uspela), delala sem tudi že skutno-čokoladno pito, ki je imela za osnovo kekse in ne testa (torej mi je v popolnosti ratala) in delala sem limonino pito (podobno tisti na sliki 2), ki je bila totalni neuspeh, čeprav sem delala po receptu-bila je kisla ko pes, z zanič testom-nič dobra v glavnem. Tiste ta prave ''čiz-kejk'' pa si sploh ne upam it delat, čeprav se sliši tako simpl. Res je, da se ji reče 'torta' in ne 'pita', ampak jo jaz zaradi oblike in testa štejem kar med pite, hehe. Tudi tiste pite, ki imajo zgoraj preliv iz gozdnih sadežev obožujem, pa se kar tresem od strahu, da bi jo šla delat. 

Kje ga lomim, v čem je štos? :) Maslo, temperatura, moka? Vem, da vas je veliko izkušenih gospodinj in kuharic, zato bom super vesela, če mi boste zaupale kak super izi recept, ki dejansko uspe in mi zaupale kakšno skrivnost pitinega testa (ne glede na nadev). Zaenkrat se namreč le naslajam nad slikicami in recepti iz Pinteresta (katere imajo v polovici primerov prav tako za osnovo kekse!), nimam pa poguma ustvariti česa podobnega. Help! :)

Želje na novega leta dan

Eh, pa je mimo december. In eno leto. In moja zaprisega, da bom več objavljala v decembru :) Prazniki so pač prazniki. Najprej v znamenju hitenja, norosti, lučk, vzhičenja, nato v znamenju obiskov, hrane, smeha, poležavanja in posvečanja drug drugemu. Nič kaj mi ni tečno v teh praznikih. Minejo ko 'šus' in kakor hitro minejo, se mi že toži po njih.

Novega leta dan je vedno en tak malce depresiven, čuden, miren in zaspan dan, ko ti še ni čisto jasno, da grejo številke na koledarju spet od začetka, ko ti grejo po glavi letni načrti, ko upaš, da se ti letos posreči narediti/doseči tisto, kar ti lani ni uspelo. Hja, zato pa so prelomnice v času ali v življenju...ko sam sebe malo opomniš, kaj si v življenju še pozabil 'postoriti'. Novoletnih zaobljub si nikoli ne delam, vendar imam rada okviren 'načrt', kaj želim v tistem letu doseči. Lepo počasi in pogumno... Zame bo to leto polno novosti, družinske idile in časa, ki bo namenjen vsemu drugemu samo službi ne :).

 

Upam, da ste lepo zakorakali v novo leto tudi vi! Vsem, ki zvesto berete moj blog, želim... 

 

 

 

 

 

Sprememba plana

Vem, da je nekdo že objavil podoben video, pa se ne morem spomnit kdo... Kakorkoli, slučajno sem ga našla in poletje se mi je priplazilo pred oči. Njegova nova verzija. Sem mislila, da imam plane za to poletje začrtane, pa me možek vedno znova preseneti. On, ki ne zna skriti niti tega, da je pojedel zadnji kos čokolade, je uspel mimo mene (sokola!:P) splanirati mini dopust. Destinacija Barcelona. Čas: moj rojstni dan. Mojo srečo si seveda lahko predstavljate :)

Ta vikend je torej nujno opraviti nekaj poletnih naredi-si-sam projektkov.

Prvič: skrajšati stare, preveč korenčkaste kavbojke in drugič končno narediti foto torbo. Ok, moja torba bo definitvno lepša kot tale primer (hihi), za kavbojke pa ne vem ravno, kakšen bo izid. Malo še dvomim v svoje šivalne sposobnosti.

O obojem poročam!  

Peresce

foto

Že nekaj časa mi je rahlo všeč perje, danes pa sem malo brskala sem ter tja in kar naenkrat so me peresca čisto zasvojila! Mislim, da so letos celo zelo moderna, ne? :) Definitivno bi si rada nabavila en par uhančkov (ampak ne nekih ubijalskih, do pol ramen, čez pol glave in florescentnih barv, ampak takih kul... you know what I mean), eno majčko s poslikanimi peresi, zadeve za dom pa tudi niso tako švoh, Mmmm, mislim, da ne bom imela nič proti obkrožanju s peresci. Spominjajo me na poletje!!

1+3 | 2

foto

foto

n a v - d i h

Danes sem delala kolažke iz svojih slikic, objavila novo kolekcijo ogrlic, se basala s čokoladno torto (ki sem jo sama spekla-prvič!-in je super uspela pa še polovica jo je ostala) in sanjala o fotkanju na sončku. In o tem kako lepo mi je...

m i r . . .

1. Deniz the Toinette, 2. wakeandread, 3. pink toes, 4. Untitled, 5. lilac, 6. socksanddoughnut, 7. it felt like springtime on this February morning, 8. dear dear diary, 9. pitcher on the books

Zaključilo se je pomembno in naporno obdobje v mojem življenju. Končno. Sedaj je mir vse kar potrebujem. Počitek do onemoglosti. In srčno upam, da lahko spet začnem s kofetkanjem, klepeti, s svojimi konjički in obiski prijateljic. Res velja, da je vsega enkrat konec in da je vse slabo za nekaj dobro.

(držim pesti za) Sveže in Novo

1. La Boheme, 2. happy weekend everyone, 3. Coolness, 4. City of glass

Pa je tukaj. Novo in sveže leto. Čeprav se mi je v preteklem letu zgodilo precej najlepših in največjih trenutkov življenja, bi si želela, da bi leto 2012 bilo malce boljše. Če pa ne boljše, pa vsaj drugačno. Trenutno si najbolj želim, da bi se mi uresničil en lep pobeg... v neznano, v kak lep lahkoten kraj, z dobro hrano in lepo pokrajino. Pa tudi, da bi imela kaj več časa za kakšno sproščeno kavico in za kakšen neobvezen potep po mestu in trgovinah. Služba-domov-služba-domov začne hiiitrooo presedat. In seveda, da bi končno uspela najti pravo rešitev za nadgradnjo svojega fotiča in s tem nadgradnjo svojega hobija, dela in uspeha povezanega s tem. :) Novoletnih zaobljub nimam. Razen biti srečna. Upam, da mi rata. :)

In vse dobro vašim željam, zaobljubam in tistim projektom za katere držite pesti.

Kuharija: Čokoladen božič

Vsem bralcem mojega bloga želim en prav lep, čudovit, iskriv božič!

Upam, da ste pod smrekico našli kakšno izvirno, ustvarjalno in ročno narejeno darilce.

Jaz sem se potrudila in za svoje ljube kljub skoraj nič prostega časa ustvarila čokoladne tolarčke s suhim sadjem, katerih recept oz. idejo sem ukradla pri Gourmet na njenem čudovitem blogu Culinary journey by me. Krogci mi nekako niso uspeli (tako kot njej), ker se čokolada ni in ni hotela pravilno stopiti, ampak dobri so kljub temu. :)

oh in ah Glamourai

Modo imam precej rada. Vedno sem se trudila slediti nekim smernicam (in hkrati svojemu stilu), vendar če se zdaj spomnim, nimam pojma, kdaj sem bila nazadnje po trgovinah z oblačili! Še manj se spomnim, kdaj sem si kaj poštenega kupila. To je že čisti zločin, vem ja. In komaj danes, ko sem naletela na blog The glamourai sem ugotovila, kakšen zločin je to! V skoraj vsaki objavi je neverjetno luštna dečva (ki je lepa mešanca med Keiro Knightley in Charlize Theron), ki ima zame popoln stil in se vsakič prikaže v čisto drugem stilu in vsak zase je tako oh in ah in oh. Mislim, da bo najbolj pravična kazen ta, da se odpravim po nakupih. Ampak bom morda vseeno počakala na razprodaje...hmm?! Ker (kakršnakoli) prenova moje omare, terja nekoliko več odvrženega denarja.

foto: The Glamourai

Zase svet lepih stvari

Ko naletim na kakšno stran z dobrimi fotkami, se mi kar zmeša. Celo uro lahko zapravim s skrolanjem dol, dol, dol in buljim oči in izpuščam čudne zvoke vzhičenja. Ena takšnih strani je tudi NestPrettyThings ... Ko vidim, da nekdo deli podoben okus kot jaz, sem čisto navdušena. Zadnje čase prav tako opažam, kakšno veselje me prevzame, ko me kot prijateljico na kateremkoli portalu ali omrežju doda nadarjena ženskica, ki gojiva iste okuse. Gre za simpatično podporo, ko nas občudovanje drugih in delo drugih navdahne še bolj... ustvarjamo, ker so nam drugi všeč, ker smo mi všeč njim... in ah...res lep občutek tole dajanje in prejemanje idej in čudovitih ročnih izdelkov. Tisti, ki nimajo ne bloga, niti ne spremljajo kakšnih drugih ustvarjalnih strani ipd., tega ne morejo razumeti. To je en poseben svet, v katerega blogerke (in ostale oboževalke lepega) vedno rade zbežimo. In sanjamo. Je tako? ;)

Ko highlight dneva postane stara lesena škatla

O joj joj, jaaa, še živim! Huh, dnevi minevajo, brez da bi uspela priti do interneta več kot za pet minut na dan (novodobni telefoni nam to sicer omogočajo na vsakem koraku, vendar NI ISTO gledat v mali ekran, še manjše črke in počasno meljenje preden se kaj naloži...da o nekem daljšem tipkanju ne govorim)!

Vse meni ljube stvari sem zadnje dni (/tedne) gledala le na daleč in vsakič malo po otroško jezno in cmeravo zacepetala, zakaj neki ne morem tega in onega počet, ko bi si to želela. Ampak ok... vmes je bilo tudi nekaj sladkih trenutkov, ki jih nisem pozabila ovekovečiti. Eden izmed njih se je zgodil predprejšnjo nedeljo, ko me je na moji ''delovni'' mizi doma pričakala magično lepa vintage lesena škatlica. Pet minut sem jo obračala sem in tja ter drdrala 'Kaj je to?, Od kod je to?, Kaj je blo tu not?' ipd., ko mi je moj mož mirno in brez navdušenja odvrnil, da od nekih starih cigar in da je našel na podstrešju. Kaj?? Začela sem ga objemat in se veselit (ker je bil to tudi higlight mojega dneva), njemu pa nič jasno. Seveda je navdušenje bilo še toliko večje, ker se videz škatle in njeni napisi tako neverjetno skladajo z mano - you know what I mean :). No, škatla sedaj še vedno stoji na mizi, ker ne vem kaj naj dam vanjo. Zaenkrat skrivam noter želje in vso ostalo imaginarno kramo.

Jesenski venček

Ljudje imamo radi pravilne oblike (načeloma in včasih). Krog ima še posebej poseben pomen, je nekako globlje povezan z našim življenjem... No, ampak ne želim filozofirati, ampak povedati to, da razmišljam o venčku. Tisti decembrski je še daleč, zato bi kakšen vmes prišel čisto prav. Seveda se je na spletu takoj našlo nešteto možnosti. Takšni in drugačni, za znotraj, za zunaj, iz blaga, iz suhega cvetja,... Le nič časa in premalo volje imam... Morda bi mi ga kakšna prijateljica lahko naredila, hihi :P Ste same naredile kakšnega to leto?

Uživajte v jesenskih ustvarjanjih dokler nas ne prehiti zima (oz. pride december).

1  |  2  |  3  |  4  |  5  |  6

Agonija

(flickr)

Dnevi so čudni. Včasih se mi zdi, da to ne more biti res in da to ni moje življenje. Nisem si mislila, da bom tako ne-marala svojo prvo službo. Čakam in odštevam mesece, da končam to agonijo (kot ji pravim) in začnem resno delati to za kar sem namenjena. Trenutno se lahko poistovetim s fotkami Stefany Alves, ki so hkrati malo otožne, malo morbidne in precej realne. Zmedena sem, pozabljam s sabo nositi ključe in svoj računalnik. Imam abstinenčno krizo, ker nimam interneta (poskusite biti brez neta pet dni ob normalnem delavniku...morje ne šteje, tam ga res ne rabiš). Pogrešam svoj dom, svojo mačkico, ki me čaka doma, potovanja, svojega možeka, svojo inspiracijo, ki me skrita čaka tam nekje v ne-vem-katerem-kotu in svojo veliko posteljo. Ah, vsaj sanje nam vedno ostanejo...