S starostjo pride želja (a ne nujno tudi znanje)

Zase mislim, da se v kuhinji in po hiši precej dobro znajdem. Lahko bi se reklo, da sem dobra gospodinja. Ko pa pride govora do vrtnarjenja, zelenjave in rožic...nop, tu z mano ni kakšne debate. Lahko bi se reklo, da sem ''a-je-to'' mojster za vrtiček in vse ostalo. 

Do letos nisem imela nikakršne želje, da bi neko zelenje rastlo okoli moje hiše, kaj šele da bi morala jaz (!) skrbeti zanj. Ampak...ko dobiš otroka in si poročen več kot leto dni, očitno pomeni, da se začneš starat in postaneš ''ma-ma'' in pač začneš delati stvari, za katere si nisi nikoli mislil, da jih boš in da te bodo morda kdaj veselile. Torej sem si letos tudi jaz kar naenkrat zaželela zeliščni vrtiček! (kajti tistega pravega z zelenjavo v bistvu sploh ne rabim, ker me vsi sorodniki in sosedje tako zasipajo z domačo zelenjavo, da jo komaj uspemo jesti) In ker o zeliščih nimam pojma, tako kot o njihovem sejanju prav tako ne, mi je celoten vrtiček uredila prijateljica. Ok, lonce sem nabavila sama - jeej! :) To je bil cel projekt! In zdaj je na meni, da lepo to zalivam in pridno uporabljam v kuhinji. In potem se zgodi, da pozabim zalit kakšen dan (in nekatere vejice malo ovenijo) ali pridem ven s škarjicami in odrežem le baziliko ali meto, ker kaj drugega ne vem v katero jed vtaknit. Heh, res sem ''a-je to''. Ampak nisem še obupala! Za motivacijo sem z belo barvo okrasila še dve leseni škatli kot podstavek za moj vrtiček in zdaj izgleda zelo šik. Nisem pa še uspela v lončke vtaknit napisanih imen zelišč...dve sem namreč že zdaj zamešala med seboj, čeprav sva s prijateljico 5x ponovili kje kaj raste. Oprosti M. :) Glede na to, da sem štor, izgleda kar kul, ne?

 

 

Z rožami sem čisto na istem kot z zelišči. Sem ponosna lastnica kar velikega oleandra, ki ga seveda nisem sama vzgojila, ampak sedaj držim pesti, da mi ne crkne. Vam ga pokažem, ko bo vzcvetel. Tudi plezalke sva vtaknila v velike lonce, ker pri njih težko gre kaj narobe, ha? Zaenkrat izgledajo ok, celo skoraj vsak dan preverjam, kako napredujejo. Zimzelen grm od lani mi še ni crknil, hortenzija, ki sem jo posadila pred dvema tednoma, pa izgleda kot da sem jo polila s kropom. Eh... 

 

Jesenska lepota že maha v slovo?

Zunaj je že napol zima, jaz pa še vedno hranim lepe jesenske barve na svojih fotkah iz prejšnjega tedna. Letošnja jesen mi paše. Komaj jesensko sonce me je prebudilo, da sem naredila kakšno fotko s svojim trebuščkom... hja, tudi sama sem imela namen kot večina nosečih blogerk iz tujine, da bom se veselo fotkala ob vsakem mesecu in ob rojstvu naredila tak fin kolažek celotnega poteka. Ampak se je načrt izjalovil, ker se mi preprosto ni dalo. Grozna sem, vem. Še zdaj se ne bi pofotkala, če me priajteljica ne bi vzpodbudila k temu. Očitno sta lenoba in zmedenost moji novi karakteristiki v tem obdobju. Ampak, če pa je tako lepo, ko samo sediš na sončku, vpijaš nežne sončne žarke, ovit v jakno in misliš, kako lepo ti je.

 

 

 

 

 

PS: Čakam še eno blogerko, ki se bo javila za nagradno igro ''Craft it forward!''. Ostale 4, ki ste se že prijavile, pa kar pošljite svoje naslove na jmehurcki@gmail.com.

 

Splača se...

Poznate tisti občutek, ko veste, da je vaš dopust še nekaj tednov proč, vi pa preprosto več ne morete? Ko se vam zdi, da vas stres (ali pa le vaša psiha) daje kar naprej in da že nervozno cepetate 'kdaj se bom že enkrat odpočila'? Obožujem podaljšane vikende in takrat se mi zdi vse mogoče. Tudi potovanje do srednje Dalmacije. Tri dni je namreč dovolj, da daš vse 4 od sebe in... Ja, morje je pravi kraj za to. Ok, glavni razlog je bil sicer moja prva obletnica poroke. Nisva želela velikega pompa okoli tega in ne vem kakšnega piknika, zato je bil tridnevni pobeg prava izbira. Marsikdo me je spraševal, če se mi za tri dni splača vozit dol...dddd, itak da se. Počivanje doma mi nikoli ne bi dalo takšne inekcije 'tistega kar ti lahko da samo morje'. Ah, kratko in sladko. In zdaj odštevam dneve do pravega dopusta. In do naslednje obletnice. :) Jupiii jej.

Piece of CAKE

Zadnje dni sem prav evforična okrog tega, da mi je ratala moja prva (čokoladna!) torta (oz. vsaj prva slaščica v tej obliki, haha) in sedaj se navdušim nad vsakim novim receptom in čudovito fotko, ki govori o torti. Slučajno sem naletela na Švedinjo po imenu Linda, ki pod imenom Call me cupcake ustvarja izjemne tortne stvaritve... Izgledajo tako elegantne in hkrati tako simpl, kot da jih je ustvarila samo za svoje domače za nedeljo popoldan. Res mljask mljask mljask. Ko bom naredila kaj temu podobnega, bom pa tudi jaz pofotkala ;)

foto: Call me cupcake

Darilo

Tudi darila rada zavijam. Tale ja za mojega atija in njegovo pet-desetko. Včeraj je bila ena spontana čaga, s harmoniko in s saksofonom, danes pa tista prava, z didžejem, veliko smeha in mojim govorom. Sestavila sem ga v pol ure. Ko gre, pač gre. :) Super sončkast (pustni) vikend vam želim!

It should be perfect

Skoraj sem že pozabila kako je ležati v nedeljo zjutraj, pred kaminom zavit v belo puhasto odejo, brati knjigo, srkati čaj in gledati skozi okno kako (močno) sneži. Vse bi bilo lepo in pravljično, če po mojem telesu ne bi brbotala vročina in če še danes ne bi rabila priti na drug konec države.
Po dolgem času imam poleg sebe knjige, tiste ta ljubezenske, z lepimi besedami in zanimivimi prigodami in ne samo tiste strokovne in znanstvene. V vsakem slabem je treba najti tudi kaj dobrega. :)

Uživajte v snegu, zdaj ga končno imate(mo)! :)

m i r . . .

1. Deniz the Toinette, 2. wakeandread, 3. pink toes, 4. Untitled, 5. lilac, 6. socksanddoughnut, 7. it felt like springtime on this February morning, 8. dear dear diary, 9. pitcher on the books

Zaključilo se je pomembno in naporno obdobje v mojem življenju. Končno. Sedaj je mir vse kar potrebujem. Počitek do onemoglosti. In srčno upam, da lahko spet začnem s kofetkanjem, klepeti, s svojimi konjički in obiski prijateljic. Res velja, da je vsega enkrat konec in da je vse slabo za nekaj dobro.

Kuharija: Čokoladen božič

Vsem bralcem mojega bloga želim en prav lep, čudovit, iskriv božič!

Upam, da ste pod smrekico našli kakšno izvirno, ustvarjalno in ročno narejeno darilce.

Jaz sem se potrudila in za svoje ljube kljub skoraj nič prostega časa ustvarila čokoladne tolarčke s suhim sadjem, katerih recept oz. idejo sem ukradla pri Gourmet na njenem čudovitem blogu Culinary journey by me. Krogci mi nekako niso uspeli (tako kot njej), ker se čokolada ni in ni hotela pravilno stopiti, ampak dobri so kljub temu. :)

Kuharija: Džapaniz kuhna - S U Š I

Prejšnji teden sva porabila še zadnje poročno darilo in sicer tečaj japonske kuhinje. Seveda sem jaz gurmanka bila takoj navdušena, mož malo manj (ker kaj bo pa on tam sploh delal, on bi samo jedel), ampak na koncu sva bila oba čisto iz sebe, kako je to kul in kako je bilo fajn in dobro in da bova doma to še kdaj poskusila.

Delala sva kaj drugega kot pa suši (sushi), jedla sva pa tudi neko japonsko juho in pila sencha zelen čaj, ki nama ju je pripravila gostiteljica. Gospa Japonka je začetek delanja sušija raje začela kar sama in sva bila samo opazovalca, ker bi verjetno v nasprotnem primeru tam bili pozno v noč. :) Na začetku izgleda vse sila preprosto, ko gledaš kako se dela, se ti zdi sila komplicirano, na koncu pa si misliš, ah saj gre, ni tako težko. Hja, tako da ne vem točno, če mi bo kdaj doma ratalo, poskusila pa zagotovo bom. Postopek vam zdajle res težko razložim, imam pa nekaj slikic za lažjo predstavo. Nismo se lotili tipičnega sušija s surovo ribo - naredili smo nek slovenski približek, z lososom in zelenjavo.

Vseh teh krogcev nisva mogla pojesti, čeprav izgleda, da se ne boš ravno kaj najedel. Uradno pa sva postala ljubitelja sušija. Kako pa ste si vi kaj blizu s to eksotično jedjo?