Vabilo za prvi rojstni dan

Zadnje čase veliko časa namenim za ustvarjanje z mojim sinkom oz. bolj natančno, za ustvarjanje stvari, ki so namenjeni njemu. Potrudim se narediti kakšno domačo igračo (tudi ati je v veliko pomoč :) in ko mi bo uspelo zbrati vse fotke, morda celo pokažem, kaj smo ustvarili. Hja, drugače pa bo drug teden že eno leto odkar sem mamica. In sedaj non-stop govorim stavek naših tet in starih mam - 'le kam gre ta čas?' Vsak teden se čudim pameti mojega sinka in kako je vsak teden večji in se spreminja v pravega fantka. Na to, da bom morala v službo in se odlepiti od njega, kar nočem misliti. Preden pa se bo to zgodilo, nas čaka še ena čudovita stvar - praznovanje njegovega  prvega rojstnega dne! 

Že dva tedna razmišljam, kakšno torto bom spekla, da bi jo tudi malček lahko jedel, kako bom okrasila prostor, kaj bom 'kuhala', ... Nimam še dodelanih detajlov, tako da bo pester teden. Treba pa je bilo narediti tudi vabila. Najprej sem jih mislila natisniti, potem pa se mi je zatožilo po pravem ročnem ustvarjanju in sem jih na hitro skicirala in narisala. To se sicer nikoli ne zgodi, da bi jaz risala, ampak za ta namen so bile moje (otroške) risbice kar ok. :) 

Drugo leto pa upam, da jih bova že delala skupaj. Bodo malo bolj izvirne verjetno. Ali pa vsaj bolj unikatne. :) Uspelo mi je namočiti malčkov prst v modro barvo, da se je podpisal, čeprav me je gledal zelo začudeno, kaj le to počnem. Na polovici se je že naveličak in želel s pobarvanim prstom pobegniti iz naročja. Res smešen moment. Drugo leto bo ustvarjanje vabil zagotovo zabavno. :)

Kuharija: Sladica v kozarčku (brez kuhanja)

Zelo rada imam preproste, hitre sladice. S testom imava nasploh zakompliciran odnos, predvsem ko gre za krhko ali kvašeno testo, zato se tega lotim redko kot se le da. Rada pa imam kreme in razne mehke, puhaste sladice. Ta vikend sem želela narediti nekaj na hitro, brez pečice. Puding se mi je zdel zelo dolgočasen, ker pa imam velikokrat v hladilniku maskarpone, sem se odločila za sladico v kozarčkih, ki sem jo že dolgo imela na umu. Maskarpone tudi drugače zelo veliko uporabljam, ker je kompakten in v receptih, kjer moraš sladki smetani dodajat želatino, jaz uporabim kar maskarpone. Ne vedno, a velikokrat v tortah, namesto tistih maslenih krem ali kot nadev na cupcakesih. Ker namreč tudi z želatino nisva ravno dobra prijatelja (npr pri panna cotti, ki mi že dvakrat ni uspela...vem ja, čudna sem). 

Torej, za to sladico porabite 10-15 min, nobene pečice in štedilnika, 4 kozarčke, 1 veliko žlico in 4 desertne žličke. :) 

Sestavine pa so:

*albert keksi 

(ali podobni: oreo, polnozrnati, baby,...)

*12 velikih žlic mleka

*250g maskarpone sira

*2dcl sladke smetane

*vanili sladkor

*2-3 velike žlice nutele

*lešniki/mandlji za posip

 

V vsak kozarček sem dala po 2 albert keksa in jih zdrobila kar v kozarčku. (Lahko jih zdrobite v drugi posodi in potem zdrobljene date v kozarček.) V vsak kozarček sem dodala 3 velike žlice mleka, da so se keksi napili. Z žlico sem jih lepo poteptala, da se je naredila zbita podlaga.

 

Sladko smetano stepemo in ji dodamo vanili sladkor. V drugi posodi zmešamo maskarpone in nutelo. Jaz to počenm z mešalnikom, ker se mi na roke ne da :) Ko masa postane homogena, ji dodamo malo več kot pol stepene sladke smetane. V kozarčke na kekse najprej nadevamo čokoladno kremo, na vrh pa damo še kakšno žlico ali dve sladke smetane.

Po vrhu le še posipamo z lešniki ali mandlji in sladica je končana. Hranimo jo v hladilniku preden postrežemo.

Gostje so bili navdušeni, jaz pa vesela, da sem kljub malo truda, uspela zadovoljiti potrebo po sladkem in izpadla 'ful fensi' s temi kozarčki, čeprav sem za njih porabila le 15 min. Pa pssst, ne me zatožit ;)

365 dni

3/365 #prehod med hribi in dolinami... | #passage, a photo by Julie'sBubbles on Flickr.

Danes sem se pridružila projektu 365 dni. Vsak dan ena beseda in fotografija, ki to besedo predstavlja. Zamisel in izvedba projekta prihaja s strani Pie, ki je drugače dobro poznana kot Nalina :)
Takšne in podobne projekte sem večkrat že občudovala pri raznih fotografih in blogerjih, a se mi je zdelo, da je preveč dela in razmišljanja. Zakaj sem se kljub temu odločila za sodelovanje, ne bi vedela. Morda želim sama sebi dokazati, da lahko grem še dalje v svoji ustvarjalnosti, da lahko vsak dan najdem trenutek, ki je vreden spomina. Ne vem, malce sicer dvomim, da mi bo uspelo, ampak trudila se bom maksimalno dokler bo šlo. Sicer sem prva dva dneva zamudila, a to ne štejem za neuspeh, ker sem se pridružila šele danes... :) Spremljate me lahko na Flickru ali Pinterestu, kdaj pa kdaj pa objavim kakšno fotko tudi tukaj. Držite pesti, da mi uspe :)

December baj-baj, helou dva-štirinajst

Pa se je kolo ponovno zavrtelo. Prazniki so mimo, novo leto je tu. Letos je december minil v nekoliko drugačnem vzdušju, a še vedno prazničen in v pričakovanju lepega, novega, boljšega.

V kuhinji sem bila nekoliko drugače ustvarjalna kot ponavadi. Nisem pekla klasičnih keksov kot vedno, ampak sem posegla po medenjakih, domačih pralinah in kolaču z začimbami. Medenjaki so bili ena-a, še vedno jih je nekaj na zalogi in moram reči, da so z vsakim dnem samo še boljši. Čudovit in enostaven recept sem našla pri Ani. Drugo leto bodo zagotovo spet na vrsti. 

Pralin ne bom več nikoli delala, ker očitno ne razumem, kaj pomeni mehko maslo, hkrati pa sem bila pri ustvarjanju kroglic čokoladna do komolcev...na koncu pa kroglice sploh niso bile podobne kroglicam. Dobre so baje bile, ampak ne hvala, never-ever. 

Letos tudi po dolgem času nisem ustvarjala darilc za svoje domače, kot vsako leto (klik klik klik klik). Uspelo mi je narediti le ogrlico za mojo sestro, ki je popolnoma izven mojega ustvarjalnega stila. Baje se to zdaj nosi. :) 

foto

In potem je prišel konec leta. Včasih si želiš, da je nečesa konec, da se lahko začne kaj novega in boljšega. To leto bo takšno, kajne? Boljše, pozitivnejše, ustvarjalnejše, bolj zdravo. Novoletnih zaobljub nimam, a vsaj toliko si lahko želim. In tudi vam. Naj vam leto prinese toliko, da boste srečni. Kakšno urco prostega časa več, kakšen izlet več, kakšen nasmeh več, kakšen dinar več in kakšno zabavo več. Imejte se radi, ostalo pa že bo. 

 

Hvala, da me spremljate, upam, da se bomo družili tudi v prihodnje!

*

Ta december in šiba za pridne

Ta december se je pri nas začel nekako mirno, brez prevelike evforije, brez pretiranega veselja, bolj z željo, da bo novo leto čimprej tukaj. Človek obrača, življenje obrne, ali kako? Od nekaterih stvari in ljudi se je 'potrebno' posloviti in oditi v nove smeri, na nove poti. Včasih le dihamo (in predihavamo) in čakamo, da mine. In da lahko začnemo znova.

A vendarle, se v naši hiši letos pozna, da v njej prebiva tudi otrok. Poskušava ustvarjati svet, ki bo ustrezal njemu, bo zanj lep in hkrati varen. Zelo težko je narediti lepo, funkcionalno, varno in enostavno hkrati. Ustvarjam druge stvari kot sem jih včasih, nimam časa za finese in za svoje lepotne ideale, a zagotovo bo za to še čas. Najbolj pa si razbijava glavo s tem, kam postaviti božično drevesce in s čim ga okrasiti, da ne bo že prvi dan vse na tleh in ne na dreveščku. :) Zaenkrat še nismo prišli do rešitve. 

Na začetku decembra smo razpostrli lepo girlando, ki je letos le za okras, drugo leto pa bo v žepkih tudi že kakšna vsebina. Za Miklavža sem naredila šopek parklovih vej v srebrni barvi, z dodati šipka. Pa daleč od tega, da bi si šibo moj sinko zaslužil...od vedno sem si želela narediti tak zimski okras, pa je vedno izvisel iz seznama. 

Ati se je še posebej potrudil in za sinka zbil prelepo ptičjo hišico. Tudi te še pri nas do letos ni bilo in se mi zdi, da sva midva stokrat bolj navdušena kot ta mali (itak, saj bo poanto hišice razumel morda šele drugo leto:). 

Futuristični adventni venček

Že dolgo nisem kaj pametnega ustvarila, kar bi lahko dala na blog. Vendar december je spet tukaj in treba je narediti pa projektkov po hiši. Prvi je adventni venček, ofkors. Že tretje leto uporabljam isto belo osnovo venčka, menjavam le okraske in sveče. Vendar sem ga zdaj verjetno uporabila zadnjič - odslužil je svoje, pa še naveličala sem se ga že. Drugo leto bo končno malo drugačen. 

Letos je venček izpadel nekako futuristično. Ta beseda mi edina pade na pamet, ko ga vidim...ne vem točno zakaj :). Že lani sem imela v mislih točno takšnega, pa potem nisem imela sreče z okraski. Letošnji nekako tudi paše k mojmu otročičku, se mi zdi. Drugo leto pa že upam, da mi bo pomagal izbrati okraske, ki jih bova skupaj dala na venček. :)

 

Moja spletna stran

 

Oh, uresničila se mi je še ena majhna želja. Uspelo mi je postaviti nek prvi zametek svoje spletne strani. Jupijej. :) Čeprav sem z izdelovanjem nakita nekoliko na off, imam veliko zamisli v glavi, a premalo časa (in še vedno veliko izdelkov na zalogi). V tem času, ko nisem bila toliko okupirana z izdelki, sem imela več časa za razmišljanje o tem, kaj hočem pri spletni strani in če jo sploh hočem. In potem sem začela počasi nekaj nalagat in ustvarjat, pa je nastalo tole. Večinoma predstavljam svoje izdelke Julie's Bubbles, pripet pa je tudi zavihek 'blog'. Morda se bom kmalu selila in blog pisala kar na tej spletni strani. Ali pa tudi ne. Bom videla.

Zaenkrat vabljeni k ogledu in komentiranju.

 

www.juliesbubbles.weebly.com

Bliža se Božični bazar

A vi sploh veste, da bo čez dobra dva tedna že december?!? Kruto in hkrati razveseljivo dejstvo.

 Decembra se vsepovsod toliko dogaja, vsega je polno, vse je tako fino in zabavno. 

In zelo sem vesela, da se bo letos v Mariboru prvič odvijal Božični bazar.

Sejem, ki bo potekal v predprazničnem času, 5 sobot zapored (z začetkom 23.11.2013). 

Od danes naprej sprejemajo prijave, ki se zbirajo vse do naslednjega ponedeljka 18.11.2013. 

Najbolje pa, da si vse podrobnosti preberete na njihovi spletni strani in na njihovi facebook strani.

Super priložnost za vse ustvarjalce, ustvarjalke in manjša podjetja tukaj iz SV Slovenije, a ne? Da ne bo vse vedno potekalo le v Ljubljani :P. 

Zelo sem vesela za ta dogodek, upam, da boste širili lepo besedo o njem in da bo čim bolj obiskan.

Pridite, fajn bo!

Poročne rožice izpod mojih rok

Poroke so ena taka čudovita stvar. Za ženina in nevesto zagotovo najbolj, a verjetno tudi za marsikoga drugega. Jaz jih od vedno obožujem. Od majhnega. Od svoje poroke naprej pa na njih gledam še nekoliko drugače, bolj čustveno, z večjo radostjo in posebnim vzhičenjem. Ko sem načrtovala svojo poroko, sem si kar zaželela, da bi postala načrtovalka porok. Ampak to je že druga zgodba... No, kljub temu, si nisem nikoli mislila, da bom na nek način pripomogla k večjemu veselju in lepoti nevest na ta njim čaroben dan. V izjemno čast in veselje (pa tudi v izziv!) mi je, ko lahko ustvarim nakit ali dodatek za nevestin najlepši dan. Tokrat sem ustvarila dve prelepi rožici za nevestino obleko in lasnice za lase. In še eno veselo dejanje je zaključeno. :) Upam, da bom s svojimi mehurčki osrečevala še naprej.

Foto: Marko Einfal

Jesenski giveaway

Že čutite jesen v zraku? Že diši in se bohoti z vsemi svojimi čari. Začne se z rumenimi listi, dolgimi jaknicami, kostanji in grozdjem. Jesen je čudovita za vse nove začetke in ustvarjanja v kuhinji ali na prostem.

foto

Še dobro, da so nam razni ustvarjalci in oblikovalci pri Dom in stil-u ponovno ponudili brezplačno, čudovito in kvalitetno e-revijo Jesen 2013. Julijinimehurčki so z Dom in stilom že sodelovali in tokrat je na vidiku ponovno ena super skupna zadevica. Giveaway darilček! Super, ne?

foto

Prelistajte revijo Jesen 2013 in v komentar zapišite, kaj vam je v tej številki NAJBOLJ VŠEČ ali kaj morda POGREŠATE in bi si želeli videti v naslednji številki.
Nekoga izmed vas bom izžrebala in v dar bo prejel set podstavkov za kozarce, ki jih je oblikovala Teja ideja.
Časa imate do petka 4.10. 2013!

Popolni (čas za) zajtrk

 

Ponavadi se vsako naše jutro začne na enak način. Ljudje imamo radi rutino, opravila radi počnemo vedno v istem vrstnem redu in za njih porabimo približno enako časa. Jaz sem še posebej človek rutine in načrtov. Zdaj ko pa sem na porodniškem so mi všeč tudi jutra, ko imam čas, ko je sinko priden in lahko zajtrk nekoliko potegnem, na kakšno urico in nekaj. 

Danes sem si iz ostankov mase za skutni 'štrudl' naredila en tak okusen zajtrk. Ostalo jo je le za en majhen sufle lonček, torej kot nalašč za en solo zajtrk :). Dodala sem še domače (kislo) jabolko iz precej divje jablane tam pri gozdu, malo cimeta in jutro je bilo lepše. In ja, samo za tole majhno posodico sem grela celo pečico. In ker sem varčna in se mi je zdelo škoda, da pečica že navsezgodaj laufa, sem na hitro spacala še domačo granolo. Ker mi je ravno zmanjkalo kosmičev in ker si jo že od božiča naprej želim narediti tudi zase (takrat sem jo namreč podarjala za darilo, meni pa je ostalo le bore malo).

 

In tako sem ob pol devetih zjutraj šla vsa vesela v nov dan, ker sem ustvarjala že pri zajtrku, pa še celo zalogo zdravega prigrizka sem naredila. 2:0 zame! Jej! :)

 

Počasi se privajam na instagramiranje, toda še vedno uspem ujet le hrano in mojega otročička. Zakaj pri bogu se ne spomnim pofotkat vseh lepih stvari, ki jih vidim? Zakaj? Mi zna kdo povedat? :)

Pletene živalice na glavi

 

foto

Čas nas je spet prehitel, poletje je odbrzelo mimo in spet se spogledujemo s plaščki, škornji in kapami. Ampak letos je veselje še večje, ker moram s kapicami odeti tudi svojega malčka. Na Etsyju sem našla ustvarjalko, ki izdeluje krasne pletenine na zgornjih slikcah. Za stopit luštne so, ne? 

A veste morda za koga, ki kaj takšnega izdeluje tudi pri nas? Raje kupim slovensko :) Pomagajte mi s predlogi, linki, če pa sami izdelujete kaj takšnega, pa mi le povejte. 

Komaj čakam predloge!

Uživajte jesen!

Moj prvi kompot in nedokončani stoli

Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.

Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove.  Pa smo tam...

Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade. 

Šopek mehurčkov

Čeprav sem tudi pri svojih 'mehurčkih' na daljšem (porodniškem) dopustu, se lotim dela, ko gre za vaše želje. Vedno mi je v veselje, ko nekdo v poplavi vseh možnih izdelkov (industrijskih ali ročno izdelanih) izbere prav mojega. V še večje veselje in čast pa mi je, ko si nekdo po svoji želji zamisli izdelek, ki mi ga zaupa v izdelavo in mu lahko z njim uresničim košček majhnih sanj o lepih stvareh.

Za poroke sem do zdaj že naredila kak izdelek, a največji izziv do zdaj mi je postavila bodoča nevesta Maja (sedaj že mladoporočenka:), ko si je zaželela šopek iz mojih rožic. Šopek, ki bo ostal za spomin in bo večen. Dokler ga ne uniči zob časa ali otroška roka, hehe. Za razmere v katerih trenutno živim, sem ga naredila v zame rekordnem času, res pa je, da sem imela srečo z materialom. Še sama sem bila presenečena nad končnim rezultatom, saj si nisem mislila, da bo šopek tako prisrčen. Kaj pravite? :)

S starostjo pride želja (a ne nujno tudi znanje)

Zase mislim, da se v kuhinji in po hiši precej dobro znajdem. Lahko bi se reklo, da sem dobra gospodinja. Ko pa pride govora do vrtnarjenja, zelenjave in rožic...nop, tu z mano ni kakšne debate. Lahko bi se reklo, da sem ''a-je-to'' mojster za vrtiček in vse ostalo. 

Do letos nisem imela nikakršne želje, da bi neko zelenje rastlo okoli moje hiše, kaj šele da bi morala jaz (!) skrbeti zanj. Ampak...ko dobiš otroka in si poročen več kot leto dni, očitno pomeni, da se začneš starat in postaneš ''ma-ma'' in pač začneš delati stvari, za katere si nisi nikoli mislil, da jih boš in da te bodo morda kdaj veselile. Torej sem si letos tudi jaz kar naenkrat zaželela zeliščni vrtiček! (kajti tistega pravega z zelenjavo v bistvu sploh ne rabim, ker me vsi sorodniki in sosedje tako zasipajo z domačo zelenjavo, da jo komaj uspemo jesti) In ker o zeliščih nimam pojma, tako kot o njihovem sejanju prav tako ne, mi je celoten vrtiček uredila prijateljica. Ok, lonce sem nabavila sama - jeej! :) To je bil cel projekt! In zdaj je na meni, da lepo to zalivam in pridno uporabljam v kuhinji. In potem se zgodi, da pozabim zalit kakšen dan (in nekatere vejice malo ovenijo) ali pridem ven s škarjicami in odrežem le baziliko ali meto, ker kaj drugega ne vem v katero jed vtaknit. Heh, res sem ''a-je to''. Ampak nisem še obupala! Za motivacijo sem z belo barvo okrasila še dve leseni škatli kot podstavek za moj vrtiček in zdaj izgleda zelo šik. Nisem pa še uspela v lončke vtaknit napisanih imen zelišč...dve sem namreč že zdaj zamešala med seboj, čeprav sva s prijateljico 5x ponovili kje kaj raste. Oprosti M. :) Glede na to, da sem štor, izgleda kar kul, ne?

 

 

Z rožami sem čisto na istem kot z zelišči. Sem ponosna lastnica kar velikega oleandra, ki ga seveda nisem sama vzgojila, ampak sedaj držim pesti, da mi ne crkne. Vam ga pokažem, ko bo vzcvetel. Tudi plezalke sva vtaknila v velike lonce, ker pri njih težko gre kaj narobe, ha? Zaenkrat izgledajo ok, celo skoraj vsak dan preverjam, kako napredujejo. Zimzelen grm od lani mi še ni crknil, hortenzija, ki sem jo posadila pred dvema tednoma, pa izgleda kot da sem jo polila s kropom. Eh... 

 

Kuharija: Domača nutela

 

Mislim, da že kar nekaj let ohranjam tradicijo, da za božič svojim najdražjim naredim nekaj doma narejenega, kar prihaja izpod mojih rok. Moram priznati, da mi je to v tem času najlepše. Zbirati ideje že par mesecev prej in potem packati in narediti tako, da bodo vsi veseli. Zadnja leta se lotevam bolj sladkosnednih stvari (morda zato, ker sem gospodinja na svojem in želim pokazati kaj znam, heh!), sicer pa se vedno najdejo tudi moji šivalni izdelki in seveda nakit Julie's Bubbles. Prejšnja leta sem ustvarila majhne toaletne torbičke, domače medeno žganje, piškotke v steklenički, čokoladne florentinčke. 

Letos sem imela kar nekaj idej glede homemade darilc...na koncu mi je najbolj zadišala domača nutela. Ker je nisem še nikoli nikjer jedla in ker vem, da bo vsem bližnjim zelo teknila. Priprava je dokaj enostavna, materiala ne gre tako veliko, izdelek pa je mmmm še kako slasten.

 

Sestavine sem kar po svoje malo prilagajala. Mislim, da ni toliko pomemben vsak gramček, malo poskušajte in naredite kot se vam zdi najboljše.

(približno)

* 420 g lešnikov

* 600 g mlečne čokolade (lahko dodate tudi kakšno bolj temno, z več kakava)

* 2 žlici kakava v prahu

* 4 žlice olja (lahko je kokosovo ali katerokoli 'zdravo' olje - jaz sem uporabila stopljeno kakavovo maslo)

* žlička soli

* žlička vanilijeve arome

 

Lešnike razporedite v nizek, velik pekač, da se ne prekrivajo in jih za 12 minut potisnete v pečico na 175°C. Ko jih vzamete ven, jih presujete na eno polovico čiste bombažne krpe in z drugo polovico krpe pregnetite vse lešnike, da se odstani lupina (to je najbolj umazano delo celotnega postopka, lupinice kar letijo naokrog po kuhinji :S ...jaz sem krpo kasneje vrgla kar v smeti). Potem pustite, da se lešniki popolnoma ohladijo.

Čokolado zlomite na koščke in jo počasi začnite topiti nad paro.



 

 

Lešnike nato stresete v multipraktik in zmešate, da dobite eno tako pasto oz. maslu podobno zmes. Nato dodate sol, kakav, olje in vanili aromo. Ko se čokolada stopi, dodate še to. In to je bolj ali manj vse. Fino zmešajte, da ne bo več koščkov lešnika, potem pa prelijte v poljubne kozarčke. Jaz sem dobila 4 in pol polnih kozarčkov. Fino je imeti čim manjše (da dobite več darilc), vendar jaz sem imela le takšne srednje velikosti. Tista polovička bo seveda ostala pri nama doma. :)

 

 

 

Potem vam ostane le še okrasitev stekleničk. Spet eno luštno delo :)

 

Pokrovčke sem okrasila s servetno tehniko (z božičnim vzorcem), enega pa sem polepila kar z okrasnim lepilnim trakom (washi tape). Preko lahko poveznete tudi blago ali servetko in okoli zavežete vrvico ali lep trakec. Čisto vaša izbira.

 

 

Nalepila sem še majhen napisek in obvezala z nvadno vrvico, na katero sem dodala oznakico, komu bo darilček pripadal. :)

 

 

Mislim, da se bodo kozarčki spraznili 1-2-3 in da bodo vsi spet navdušeni. Uh, kako bom vesela.

 

Ste tudi vi letos ustvarili kaj izpod svojih rok?

 

PS: Ah, saj res...danes sem želela odposlati darilca puncam, ki so se pofočkale za projekt 'Craft it forward', pa mislim, da še nisem prejela podatkov od Tamare in Tedi! Javita se, drugače bo eno darilce za božička manj!! :)