Moje ime se mi res ne zdi tako zelo običajno, čeprav je dobro poznano, lepo (po mojem mnenju) in redko (vsaj v moji generaciji). Ampak zadnje čase si ga ljudje nekako ne morejo ali nočejo zapomniti. Najprej je bilo smešno, potem zanimivo čudno, sedaj me že jezi in včasih žalosti. Še bolj zaradi tega, ker to ne počnejo ne-vem-kateri sosedje ali znanci od znancev, ampak bližnji krog (novih) prijateljev ali celo družinski člani. Res se trudim pustiti prvi vtis. No, ne takšnega poceni in za vsako ceno, ampak poskušam nastopiti samozavestno, stisnem roko (ker je ''mrtva riba'' res nekaj neprijetnega za stiskat), se nasmehnem, gledam v oči, aktivno poslušam zgodbice, kimam in se smejim šalam, tu in tam pa pribijem še kakšno pametno, da ne zgledam kot blondinka s Harvarda. In v vsej lepi veri, da sem dobro opravila nalogo, me po polurnem pogovoru človek pokliče Janja. Janja?! Ok, popravim, da to ni moje ime in razločno ponovim svojega. Ah seveda, oprosti.... Naslednji dan dobim še dve porciji Janje. (tukaj bi pasala tista priljubljena kratica wtf?!)
Potem zgodba dobi še nadgradnjo, ko me en dan za tem bližnja oseba pokliče Lidija (pa ni bilo prvič!). Pa niso imeli nobene Lidije nikoli v družini. Lidija sem bila že marsikdaj pa mi še danes ni čisto jasno kaj imam skupnega s tem imenom razen iste končnice?
In na koncu vsega sem malo žalostna, ker se zadnje čase to preveč pogosto dogaja. Nimam nič proti omenjenim imenom ali osebam s temi imeni, le na sebi jih ravno ne rada doživljam.
Razmišljam, da bi na majici nosila napis z imenom. Morda bi pomagalo.
2 komentarja:
Mi je srce zastalo, ko si omenila drugo ime, ki ti ga znajo dodeliti! Sem se ustrašila, da si ustvarila zamero do imena oz. do oseb, ki nosijo to ime! Hehe.
No, šalo na stran... Ne razumem zakaj se ti to dogaja. Julija je zelo lepo ime. In nič 'nenavadnega' ni na njem, da si ga ljudje ne bi mogli zapomniti.
Ah, pa kaj, če zamešajo ime? Mogoče v tistem momentu pač mislijo nekaj drugega, pa potem še preden pomislijo na karkoli kar bleknejo prvo ime kar jim pride na pamet, pa še sami ne vedo zakaj. Meni se je tudi že zgodilo, da sem bila, kljub vztrajnem dopovedovanju da sem Maja, še kar nekdo drug. (Mojca, Nina, Ana, Metka, Marjetka, ipd.). Pa tudi stisnem roko, pogledam v oči, poslušam in sodelujem. Če je to znanec, se ne sekiram preveč. Če pa je bližnji, pa ... Pač poveš na takšen način, da si zapomnijo, da si Julija in ne Lidija (moram priznat, da sem se nasmejala ob tem imenu, hahahahaa).
Moram še to dodat, da recimo konstantno zamenjam imena Nives/Ines/(mogoče še Iris). Če pa ne, pa moram pred tem poštudirat, da pravilno rečem pravilni osebi. To je meni vse enako :P
Lidija, glavno je, da se prave prijateljice zavedajo tvojega čudovitega imena in da tudi tvoj Marjan ve, kaj ima ob sebi :PPP
(saj veš, da moram ...)
truly yours,
Berta M. ;)
Objavite komentar