Vintage tapetke

Končno sem prišla do svojih tapet! V revijah sem se v njih zaljubila in se potem zapičila v to, da jih nujno moram nekje imeti. Kupila sva jih že par mesecev nazaj, vendar se nikako nisva opogumila za njihovo nameščanje. Jaz sem sicer imela dober plan namestiti jih v vsako sobo na katerokoli prosto steno, vendar se moja želja nekako ni uresničila (oz. naletela na gluha ušesa). Za jedilnico/kuhinjo sem komajda dobila odobrenje, ki se je po namestitvi tapet spremenilo v negodovanje. Oook, mogoče res ni najlažje delo... tako da mislim, da do tapet v kateri drugi sobi niti ne bom prišla. Ni pa mi jasno, kako imajo Američani ali Angleži (vsaj po revijah sodeč) toliko tapet vsepovsod. Očitno so že pravi mojstri v njihovem polaganju in tudi odstranjevanju ter njihovem prenavljanju. Pa še polaga jih vedno samo en človek (po posnetkih na youtubu sodeč). Hm. Anyway, sedaj sem srečna in z veseljem vam prikažem moje vintage tapetke! :)

Visite de luxe (Pariz, 2011)

Vem, da že tečnarim s tem Parizom in ga prevečkrat v dokaj kratkem času obiščem, ampak vsako ugodno priložnost je treba zagrabiti, ne? Tokratni obisk tega velemesta me je naučil, da lahko nekam greš petkrat v enem letu, pa bo vsak obisk mesta drugačen, spomin na iste kraje različen in doživetje edinstveno. Ne vem, zakaj sem to ugotovila šele zdaj... Ker sem bila v Parizu komaj pol leta nazaj, sem mislila, da mi bo popolnoma dolgočasno gledati vse te zanimivosti še enkrat. Toda, vsakič sem šla po drugih ulicah, z drugimi ljudmi, gledala iz različnih kotov. Spet sem bila očarana! Je pa res, da sem se tokrat usmerila bolj v opazovanje ljudi, ulic, moj pogled je bil venomer uperjen navzgor. Zakaj? Ker sem občudovala vse te francoske balkončke in, ko se je spustila tema, kukala v osvetljena okna stanovanj, če bom videla kakšna so stanovanja Parižanov. Res je, da sem videla le lestence in štukature na stropih ter morda še kakšno sliko visoko na zidu, ampak bilo je dovolj, da sem razvila evforijo do pariških stanovanj in se odločila, da naslednjič, ko grem tja (seveda bom še šla!), moram zagotovo prebivati v enem od teh stanovanj. Čisto noro, kakšen okus imajo Francozi.

S sestro sva uživali ob opazovanju (uličnih) umetnikov in dobro oblečenih moških ter z vnemo iskali kakšno foto galerijo. Eno sva celo našli in ker se noter ne sme slikati, sem naredila par zmiganih fotk, ki so mi celo zelo všeč, hihi. Vreme je bilo oblačno, sonce smo gledali le en dan in pol, zato so tudi fotke bolj ''turobne'' in sivkasto obarvane, ampak so mi vedno bolj všeč.

ps: naslov posta nima nekega pomena...samo lepo se mi sliši :).

Pismo

Včasih me prime, da bi napisala pismo. Še posebej, ko vidim kak lep potiskan papir ali takšne kuvertice. Potem me kar prime, da bi vse kupila (ali jih naredila)... Včasih jih tudi sem in so mi stvari po več let stale po mapah in fasciklih. Nekatere mi še danes. A še kdo pošilja pisma?

Ustvarja jih Ishtar olivera.

Paris je t'aime tretjič

Pariz mi je očitno usojen. V tretje gre rado :). Res mi je nekako pri srcu. Tale ajfelček me dnevno pozdravlja iznad kamina, uokvirjen pa stoji tudi v belem okvirju na kredenci. In z veseljem se bom spet predajala njegovim ulicam. Žal še vedno s težavo izgovorim 'au revoir' in znam le tri druge francoske besede.

Make-up success story

Moja sestrica je tako kuuuul. Navdušena sem nad njenim novo pridobljenim znanjem in delom, ki ga opravlja. Mlada vizažistka, polna volje in zagona, da bi čim več in boljše delala. Z veseljem sem bila zraven pri ličenju modela in se igrala z delanjem kolažkov, filmčkov in reklamnih slikic za njeno spletno stran, ki bo kmalu izšla. Before in after zgodbe so res tako polne pričakovanja in dobrih izidov. Mislim, da se njena zgodba o uspehu šele začenja. ;)

Hepi ♥

Včeraj in danes sem gledala sončni vzhod. Na cesti, med vožnjo. Rana ura, ni vedno zlata, je bolj zaspana bi jaz rekla. Toda dolg dan prinese tudi veliko dogodkov. Ni še minil en teden novega leta in že sem ponosna, da imam novo (sicer začasno) službo. Zelo dobro za samozavest bi rekla. Malce mi je odleglo.

(foto)

Ni mi pa čisto odleglo. Ne bi se rada hvalila, ampak ponosna sem tudi na to, da majhen prstanček krasi moj prstanec, hihi. Hepi hepi hepi! Čez pol leta bom nosila belo oblekico in se polovično preimenovala. Živčki, živčki, živčki!

Ne maram očitkov nad odločitvami posameznika, če človeka nekaj osrečuje. Veseli se z njim!