sobota, 12. maj 2012

Ura teče, nič ne reče


foto: 1| 2 + 3

Ko 4 ure na dan preživiš v avtu (ko se voziš v službo in ne prostovoljno, se razume), začneš neizmerno ceniti svoj prosti čas in čas nasploh. Ste se kdaj vprašali, koliko časa porabite za določeno stvar? In se vprašate ali je tega časa zares vredna? Nekatere so, nekatere čisto zares niso.
Živim za vikende in za tistih 15 minut, ko morda prej pridem domov. Vsak vikend/teden si delam sezname: več spi, bolj pospravi hišo (da bo drugi vikend manj za delat), več se smej, več športaj, več se zabavaj, več ustvarjaj. Seveda se teden prehitro obrne, vikend je prekratek za vse in seznam se daljša in daljša. Premalo spanja, premalo gibanja, premalo druženja, premalo vsega... Seveda sem hvaležna za to, da sploh imam službo, vendar počasi bo tole kar 'tu mač'. Ljudje, ki tega ne izkusijo, težko razumejo nenehno utrujenost in željo po 'iti spati ob devetih'. Tudi sama si želim, da bi zmogla še kaj več, vendar telo mi ne da. Hvalabogu se bliža poletje in dopust (!), morebiti tudi moj službeni premik bližje domu. Upam, da se vsi okoli mene zavedajo, da to stanje ni izgovor, ampak dejstvo :)
Ampak: The best is yet to come! Ta rek si zasluži prvo in edino mesto na seznamu.

6 komentarjev:

iva pravi ...

Julija, jaz te tako zelo razumem, pa čeprav mi vožnja v službo in nazaj vzame "le" 3 ure dnevno. In dnevi, ko pridem domov že ob 19.00, so dbest. Naj živijo vikendi!

Gourmet forever pravi ...

Tudi jaz te razumem, pa mi vožnja v službo vzame dobri 2 uri na dan, a tempo je hud, sploh če želiš priti domov pravičasno, da lahko pobiraš otroka v šoli in ju potem voziš enega na eno dejavnost, drugega na drugo, vmes nakupuješ za lačne želodčke, potem pa spet pobiraš enega tu, drugega tam...potem pa te doma seveda vse počaka, saj čarobnih palčkov in vil v resnici ni;-)
Ampak vse to je le en del življenja - veselim se drobnih trenutkov zase, skupnih potovanj, trenutkov, ko nimamo obveznosti in se lahko prepustimo drug drugemu in ležernim jutrom čez vikend, kadar ni obveznosti;-)
La vita e bella!

Julie pravi ...

Ah, saj vem, da nisem edina v tem in da nas večina ždi v istem zosu...samo sprijazniti se nekako ne morem. In seveda občudujem vse, ki poleg takega urnika kot ga imam jaz, zmorejo še z otroki vse postorit.:) Se navajam, z vzdignjeno glavo-we can do it! :) Jap, naj živijo vikendi (in prazniki!) :)

Cinnamon and Thyme pravi ...

Uf, tudi jaz razumem. Trenutno sem v takem nihajočem obdboju, ko mi nič ne znese in potem izgubim voljo. Če se pa še organizirati ne znaš (znam) je pa sploh katastrofa. Jaz imam poleg vsega delovne še vikende in praznike....sprašujem se koliko časa bom še zdržala. In ja, da ne bo pomote, sem hvaležna za službo (v tem času), ampak.....tole pelje resnično v čudno smer.
Kot pravi Gourmet, trudim se videti tiste male trenutke, kratka potovanja, smeh in čas, ko sem prosta in z meni dragimi. Samo hudiča, včasih je res težko...

Zulejka pravi ...

Nimam službe, pa lahko vseeno vzamem tvoj seznam čisto za svojega. Ko sem pa imela službo, sem se počutila enako (tudi brez kake noro dolge vožnje tja in nazaj), kot opisuješ in bi ob pogledu na tak seznam začela kar jokat. Takrat sem ugotavljala, da je vikend ravno dovolj dolg, da se ti ne zmeša in ne pošlješ vsega k vragu. In potem nekoč vikend ni bil dovolj dolg in sem dala odpoved:) - to je bilo pred letom in pol, druge službe nisem našla, sem pa vsaj psihično zdrava ... Zdaj se hkrati bojim in upam, da bom našla službo (ko bo konec porodniške, seveda:)) Se mi pa zdi, da delodajalci še bolj ožemajo ljudi v teh časih, ko se morajo vsi zavedat, da so lahko hvaležni, da imajo službo... grdo.

Julie pravi ...

Zulejka, vidim, da si pogumna in da se boriš za svojo srečo. Tudi jaz sanjam o tem trenutku nekoč, ko bom za sabo imela malo več (socialne) varnosti. O delodajalcih je škoda zgubljat besede, veliko sreče pa je odvisne od nas samih. Ja, Cinnamon and Thyme, res je težko včasih, ha? :)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...