Misija nemogoče: Pita

1 | 2 | 3 | 4 

Ok, priznam, moj apetit je še vedno velik. Ok, res je, da tudi veliko energije porabim s tem, ko imam na del telesa priklopljeno majhno bitje. A vseeno... sedaj ko nisem več noseča, imam malce slabo vest, če preveč pojem... Ampak me to kljub temu ne odvrne od tega, da iščem recepte in tu in tam kaj poizkusim ali si dam na ''must do'' seznam. 

Trenutno me najbolj mikajo in begajo pite (ne tiste klasične jabolčne, ampak vse ostale). Mikajo zato, ker jih imam od vedno rada, begajo pa zato, ker mi še vedno ni uspelo narediti tistega pravega pitinega testa! Ok, delala sem že slivovo pito, ki je v 80% bila uspeh (enkrat mi prav tako ni uspela), delala sem tudi že skutno-čokoladno pito, ki je imela za osnovo kekse in ne testa (torej mi je v popolnosti ratala) in delala sem limonino pito (podobno tisti na sliki 2), ki je bila totalni neuspeh, čeprav sem delala po receptu-bila je kisla ko pes, z zanič testom-nič dobra v glavnem. Tiste ta prave ''čiz-kejk'' pa si sploh ne upam it delat, čeprav se sliši tako simpl. Res je, da se ji reče 'torta' in ne 'pita', ampak jo jaz zaradi oblike in testa štejem kar med pite, hehe. Tudi tiste pite, ki imajo zgoraj preliv iz gozdnih sadežev obožujem, pa se kar tresem od strahu, da bi jo šla delat. 

Kje ga lomim, v čem je štos? :) Maslo, temperatura, moka? Vem, da vas je veliko izkušenih gospodinj in kuharic, zato bom super vesela, če mi boste zaupale kak super izi recept, ki dejansko uspe in mi zaupale kakšno skrivnost pitinega testa (ne glede na nadev). Zaenkrat se namreč le naslajam nad slikicami in recepti iz Pinteresta (katere imajo v polovici primerov prav tako za osnovo kekse!), nimam pa poguma ustvariti česa podobnega. Help! :)

(moje) Novo življenje

V naročju mi leži štručka, ki nas je s svojim prihodom na svet razveselila dva tedna prej. V trenutku se je naše življenje spremenilo, življenjske vloge so kar naenkrat postale silno resne in zavedanje, da se ti je življenje spremenilo za vedno, te nekako plaši in osrečuje obenem. Lepo nam je. Vlogo mamice sem z veseljem sprejela, vse dejansko sprejmeš tako naravno in sproščeno ter uvidiš, da se to v tebi skriva od vedno in le čaka svoj trenutek, da vznikne. Spanec in frizerja sicer že pošteno pogrešam, a sem strpna :) Z veseljem opazujem, kako se moj blontnek vsak dan lepo redi, kako me vsak dan več gleda in kako uživa, ko se zjutraj pocartava ob sončnem vzhodu.

Sprašujem se, koliko bo kaj časa za moj dragi blog, ustvarjanje, fotkanje in vse drugo. Skozi življenje tega bloga sem se precej spreminjala...tako osebnostno kot tudi v stilu življenja, od sanjave študentke sem postala žena, gospodinja in mamica. Kako bo vnaprej, ne morem vedeti, a upam da bom z vami še naprej...nekoč upam, da tudi na novem in osveženem blogerskem mestu. :)