Flaške

Ljudje marsikaj zapiramo v flaške, v omare, v prostore, vase. Kaj obdržati? Kaj povedati? Kaj zamolčati? Kdaj povedati? Koliko povedati? Doživljamo stvari, delamo napake, spoznavamo ljudi, delimo dobro, nabiramo izkušnje. Vsak po svoje, vsak zase, vsak v svojem majhnem svetu. Pa se navsezadnje vsi povežemo in navežemo (ker smo pa ja socialna bitja in se moramo družit). In odpiramo svoje flaške, kjer košček po košček dajemo sebe...drugemu. In pokrovček se odpira in zapira, sčasoma postaja razrahljan in ostane odprt. Po tistem dobrem, ta srečnem scenariju. Če je scenarij malo bolj tragičen, se flaška zapre in čaka na drugo. Ampak zgodba se ponovi. Ljudje skoz odpiramo svoje pokrovčke, pa se zadnje čase sprašujem, če je teh flašk morda več v naši mali glavi (ali pač duši?!). In za vsakega posameznika odpremo drugo? Ali mamo tako s črno usedlino, ki jo privleče na dan le škrat, ki je iz primerne druge flaške? Hja, verjetno se slej ko prej najde Aladin ,ki izpusti duha iz stekleničke...katerekoli.