Poletne počitnice (Sardinija, 2009)

Evo me, evo me! Končno se javljam. Čeprav sem že dober teden doma iz relax ''poletnih'' počitnic (ki jih tako imenujem samo zato, ker poleti nisem bila na morju), sem tako polno zaposlena s kar dvema študentskima službama, da nimam časa niti jesti ali spati, kaj šele se popolnoma posvetiti svojemu majhnemu blogu ( :( ). Ampak uspelo mi je. Urediti fotkice, narediti par ljubkih kolažkov in pospraviti spominčke.

(naše enotedensko domovanje) :)

Tokrat me je popotovanje vodilo na Sardinijo, natančneje v glavno mesto Cagliari. Kraj smo si s prijateljicami izbrale po čistem naključju, cene letalskih kart so sicer močno botrovale naši izbiri...in tako smo se pač znašle tam, ne vedoč kaj sploh tam je, česa ni, kam lahko gremo in kaj lahko vidimo. Marsikaj nas je presenetilo, marsikaj razburilo. Cagliari je (bi jaz rekla) kar dvakrat večji od Ljubljane, center zelo luškan, poln zgodovinskih ostankov, mini uličic speljanih v breg, natrpanih z avtomobili in s čudovitim razgledom, ko prideš na vrh. Trgovin za šoping proti pričakovanju več kot dovolj, restavracij in kavarnic več kot premalo (oz. nič, če mene vprašaš). Na avtobusu se lahko švercaš (rada zganjam tako ilegalo kdaj pa kdaj), med 13h in 17h pa v centru nimaš kaj za počet (kot verjetno v večjem delu Italije ne). Tri dni je dovolj za takšno mestece, ker bolj kot Cagliari na Sardiniji seveda navdušujejo plaže. Kilometri in kilometri le teh. Palme, flamingi, galebi, ovce in male barke. Čudovito. Dopust tukaj mora biti fenomalno prečudovit (pravijo, da je maja in septembra najlepše), še bolj, če se greš kakšno camp ali road trip varianto, ker hotelov namreč ni videti nikjer (vsaj tistih, ki se šopirijo na sami plaži, ne). Narava izven mest je noro lepa, voda prav tako omamnih barv. V vodi sem namočila le noge, ker je žal bilo tam spomladansko (z jesenskimi temperaturami) vreme. Ampak je bilo vseeno lepo čutiti morski zrak v nosnicah in v pesku iskati školjke. 

(nasad oljk)

Še malo živalkih utrinkov...

In utrinkov s plaže...