V moji sobi sneži.
Vedno manj se nahajam v tem delu hiše, ki pripada le meni in vedno bolj ga zanemarjam
(beri: do postelje se stežka prebiješ, da vmes trikrat ne padeš)
(vendar, ta del na sliki še zgleda nekako najbolj urejeno, ker je nekje pač treba spati).
Ko sneži in se okolje zasneži, potem pač prebivalci uživajo zimsko spanje.
In danes sem si zaželela, da bi moja soba doživela eno pošteno zimsko spanje,
en pravi sibirski mraz, arktično ledeno zimo ali 4 letne čase zime.
Včasih razmišljam, da bi pač končala najino razmerje.
Za vedno.
Pač, enkrat je treba, a ne?!
No, če kdo (slučajno) ni razumel teh čudovitih metafor...
komaj čakam, da se odselim in da moja soba malce zadiha in počiva.
In da postane soba za goste ali kaj takega.
Mislim, da najino razmerje že peša in da morava vsaka v svojo smer.
Bo dobro za obe.
Da si odpočijeva od skupnih naporov in zaživiva na novo.
Ona bo večkrat sčiščena, jaz pa notranje bolj nahranjena
(mislim, da si več ne dajeva tega, kar sva si na začetku. Saj veste...ni več čara).
Čimhitreje ji pač moram to priznati.
Ampak pač...dokler je edina, ki je moja zaveznica, ji ostajam zvesta.
(Pssst, čeprav že pogledujem na drugo stran;
ogledujem si nove in lepše - a je to že skok čez plot?)
;)
2 komentarja:
Joj, jaz sem bom nekoč zelo težko ločila od svoje sobe. Ampak samo od sobe ... na ostale prostore nisem pretirano navezana :) Poleg tega nimam pojma, kaj bo potem v tej sobi, ki je sedaj moja ... Predlagam spominsko sobo :P
Zelo lušna fotka!
Jaz bom seveda tudi pogrešala dom kot celoto, ampak soba mi pa res postaja premajhna. Pa tudi na svoje bi rada šla. Ker teh majnih 10 kvadratov je težko spremenit v kaj večjega kot je postelja in omara :)
Objavite komentar