Champagne

Velikokrat slišiš ljudi reči: ''Ne, hvala, jaz pa ne bom. Ne pijem šampanjca.'' Sama sem pogosto izjavila kaj takega, predvsem zato, ker nisem prenesla kislosti naše radgonske penine. In potem te čez nekaj let, ko si pač že prepričan v to, da šampanjca pa ja ne piješ, doletita dve novi spoznanji. Prvo je to, da to, kar si do zdaj imel za šampanjec, to sploh ni šampanjec, in da boš od zdaj naprej bolj previden z zgoraj omenjenim stavkom. Drugo pa je to, da naša radgonska namreč ni šampanjec, ampal le penina, ki vsebuje tri različne vrste vina. Nikoli v svojem življenju draga radgonska niti ne more postati šampanjec, ker njeno grozdje ne zori na tleh pokrajine Champagne v Franciji (samo vinom pridelanim v tej pokrajini uradno lahko rečemo šampanjec!). In s tem mojim spoznanjem na enem od garden-partyov, ki si jih s prijatelji prirejamo, se je začela zgodba o spoznavanju šampanjcev. Ok, pa poskusimo.

Pot nas je vodila skozi čudovito, majhno, s kamnitimi hiškami posejano mestece Epernay (prestolnico šampanjca), preko znanega vinorodnega kraja Reims do velečastnega Pariza (ki je že zgodba zase).

In tako smo se sprehajali po kleteh veleznanih šampanjskih hiš, ki pridelajo tudi do 40 milijonov steklenic letno (od vsega šampanjskega izkupička ga 70% spijejo Francozi sami!!!), ki imajo v svojih kleteh šampanjce od npr. leta 1947, ki imajo sprejemne sobane, kjer je šampanjec pil sam Napoleon (in v kateri smo ga imeli čast piti tudi mi!), in še in še. Šampanjec ti pokaže svet elegance, finoče, čutnosti, truda, kulture. Je nekaj, kar je zanimivo doživeti. Začneš drugače gledati na kulturo pitja, pridelovanja grozdja, vsega kar stoji v ozadju, da nastane tako zanimiva pijača kot je šampanjec. 

Zanimivost je tudi ta, da ima naša radgonska vsiljeno dodane mehurčke, pravi šampanjec pa je dvakrat vreto vino in zato mehurčki nastanejo sami ter so mnogo bolj gladki in elegantni.

Ste morda videli Scarlet Johanson v njihovi najnovejši kampanji? 

Moet je šampanjec, ki krasi Holywood in vse prireditve povezane z njim. Sam ''šefe'' pa je Louis Vuiton. :)

Ko se sprehajaš med policami ti je vroče tako od lepih embalaž kot tudi od cen...

 

Ulice Epernaya...

če bi komu povedala, da smo se ob 20h popolnoma sami sprehajali po idilični ulici okrašenimi z vilami, 

mi nihče ne bi verjel, kajne?!