Trenutno sem depresivna. Totalno. In jezna. Razkurjena! Sprašujem se, kako je možno, da sem pristala tu kjer sem... Brezposelnost je ena sebična, grozna in nesramna ''teta'', ki trenutno hodi po domovih naše dežele in krade voljo, srečo, denar in še kaj. Včasih sem drugače gledala na brezposelne ljudi. Mislila sem si, pa zakaj zavraga si ne najdejo službe, pa saj jih je na vseh oglasih vedno milijon?! Hja, sedaj imam čas in vidim kako to gre.
Ok, če imaš srednjo ali poklicno šolo (with all the respect) imaš na voljo več stvari kar lahko počneš, če le ne iščeš strogo v svojem profilu. Mi (kao) intelektualci, študiranci, pa si lahko žvižgamo in zaman prelistavamo vse oglase naprej in nazaj. Izberem si težek študij, to kar me veseli, sem uspešna in pridna, da bom ob koncu tista ''iskana roba'', potem pa naj bom tajnica ali prodajalka?! Sploh ne vem, zakaj se mi je mudilo doštudirat, ko pa mi je kot študentki lepše šlo! Imela sem tri službe, status, ki me je varoval vsega birokracijskega in drugega zla, praktično dva domova (ko sem si mile volja sprdnila, kje bom spala in kje ne), veliko sem potovala, hkrati pa našla čas za fotkanje, kofetkanje, ustvarjanje in vse druge reči. Brezposelnost ti vse to odvzame! Prvi mesec je fajn, potem pa gre le še na slabše... Delat več ne moreš kjerkoli (ker nimaš statusa), tvojega profila med zaposlitvenimi oglasi ponavadi ni (še posebej, če si študiral družboslovno smer), vsi so v službah ali še vedno na faxih (torej družbe več nimaš), našparan denar kopni (in ne hodiš več v šoping in na potovanja), volje do vseh hobijev pa ti že drugi mesec zmanjka.
Morda izgleda, da sem sedela križem rok (ker neko delo bi se pa vmes ja že našlo, kajne?!)... nisem, le ponovno me je življenje naučilo, naj ne verjamem ničemur, kar ni pisno črno-na-belem! Danes tudi botrom, ki ti dajejo štipendijo skozi študij, te pridno ujčkajo in pitajo, da boš na koncu pristal pri njih (in te hkrati morda naivno zavajajo s slepimi obljubami), ne gre zaupati več. Pa tudi veze danes niso to kar so nekoč bile. Jaz pravim, da me nekdo preizkuša, ker bi mi drugače prelepo šlo. Ok, potem pač igrajmo takšno igro... ampak brezposelna teta bo izgubila. Gremo stavit?! :)
9 komentarjev:
Te popolnoma razumem. Tudi pri meni je bilo tako. A stvari se slej kot prej spremenijo, samo obupati ne smeš.
Točno to! Ne obupaj in verjemi vase! Čas, ki ga imaš je luksuz. Čeprav tega tudi jaz nisem videla, ko sem bila v tvoji koži. Držim pesti zate!
Ovca
Bruh, take situacije me je najbolj strah, ker sem trenutno v absolventu in uživam kot ptička na veji, vseeno pa bi po diplomi rada začela z resnim delom - zgolj in samo zaradi denarja, sam tempo me plaši :))
Kakor pravijo starejši in bolj modri: Do poroke bo že vse okej ;) In glede na to, da se tebi obeta že kaj kmalu, bo morda tudi s službo hitro okej ;)
Mimogrede, zela lična vabila imata :)
Saj vem, da se na koncu vse uredi (nekako). Problem je, ker so me kao bodoči delodajalci zavajali z obljubo, jaz pa sem vmes zavrnila kakšno dobro priložnost :/
Nihljaj, jaz srčno in močno upam, da bo do moje poroke vse ok :P Ti pa kar pogumno išči priložnosti že zdaj ;)
Itak, da se bo našlo kaj...vmesni čas pa izkoristi za kake druge zadeve, ki si jih boš potem težje.
Pomoje je pri službi tako kot pri fantih...bolj kot si želiš, težje dobiš :D
Vsekakor pa držim pesti, da ti hitro uspe...ne samo dobit službo, ampak dobit tao v kateri se boš počutila fajn :)
Špela, popolnoma se strinjam s tabo! Hvala za spodbudne besede.
uh, pa kako te razumem! jst sm bila ravno v takem položaju kot ti in to pol leta...v iskanju redne službe, ki kar ni in ni prišla. vsaj neka normalna, s pogodbo črnonabelem in nekimi normalnimi pričakovanji. za razliko od tebe, pa sem imela še status študenta, samo tudi tukaj ni bilo kaj drugega kot tajnice in pa razna anketiranja/hostesiranja. poznam depresijo in salbo voljo še kako dobro, me pa ni zapustilo upanje in trma, tudi ustvarjala sem ogromno! držim pesti zate, samo obupat ne in bodi pozitivna, za vsakega posije sonček in konec koncev boš vidla da je tudi ta izkušnja za nekaj dobra...do takrat pa družboslovci power :)) drži se!
uh, pa še kako vem kako je v tvoji koži. po pol leta iskanja se mi je končno odprlo...družboslovna je težka, tudi jst sm dala čez ogromno težkih dni, obupnih situacij in izkoriščanja ampak sem vztrajala in upala na boljše čase. hvala bogu za pozitivne ljudi okoli mene in pa ustvarjanja, ki so me držala pokonci. držim pesti zate, vrjami da za vsakega posije sonček in da je tudi ta situacija za nekaj dobra! drži se in vedi da je veliko takih nadobudnih talentov oz izobražencev zunaj, ki ne dobijo svoje priložnosti, samo ne obupaj in s pozitivnimi mislimi naprej :) služba pride slej ko prej, vem pa da imaš veliko lepih trenutkov pred sabo :)
Hvala za pozitivne misli, Fluffy Princess! Se jih trudim obdržati in vsak dan upati na boljše čase ;) Sicer pa mi niti ne gre tako slabo, če odštejemo denarni primanjkljaj,hehe :)
Objavite komentar