O materinstvu in družini nisem veliko pisala, ker sem si tudi obljubila, da ne bom (da ne bi bil moj v prvi vrsti ustvarjalni blog preplavljen s to vsebino). A ker je to pač del mojega življenja, je treba reči tudi kakšno na to temo. Vsi smo čakali to poletje kot da nikoli ne bo prišlo. Maja smo se še kar spraševali le kam je šlo sonce. Zdaj...zdaj bi ga za par dni skrila za nekaj oblakov in naredila, da bi bilo deset stopinj manj. Zakaj? Ker v tem vremenu ni za živet. Ne meni, ne otroku, ne naši družini. Heh, dramatično rečeno bi lahko rekla, da takšno poletje ne koristi nikomur in ubija voljo do življenja in socialno življenje nasploh. Zelo majhen otrok definitivno ne prenaša teh temperatur, torej vožnja z avtom, pohajkovanje po mestu, sedenje na terasah - odpadejo. Ostane hermetično zaprt dom, rolete spuščene in nabijanje klime do konca, da zbijemo termometer tam na 26 in da se da dihat. In tako dan za dnem, od jutra do petih popoldne, dokler ne pride domov ati in se dogajanje nekoliko razživi. To pomeni ista rutina vsak dan, isto tavanje po hiši in ležanje na kavču, ker 'švic' neusmiljeno teče in se ti seveda nič ne da (jaz potem vseeno vsak dan nekaj pečem in pacam v kuhinji, da s pečico še dodatno grejem hišo - bravo jaz!).
In ja, s tem ko pride otrok k družini oz iz para nastane družina, se spremeni tudi socialno življenje. Družina in druženje imata sicer isti koren besede (''druž''-), a ne vem ali bi naj to pomenilo, da druženje izhaja iz družine ali to pomeni, da se družimo le s člani družine ali... Kajti... Kup prijateljem naenkrat nisi več zanimiv, ker pač ne moreš ostat zunaj ali na obisku do polnoči, kup prijateljev te sploh ne razume ali imajo že velike otroke, ostali bodo v istem zosu komaj čez par let. Spet četrti kao nočejo motit našega miru ali česarkoli že in se nas izogibajo na veliko ali nas pač nikamor ne vabijo. Grejt. In potem je tu še to hudičevo vroče poletje, ki nas hočeš-nočeš zapira pred svetom in druženjem. Kot rečeno, je vse to dramatično rečeno, a vseeno je malce res. Na koncu vedno ostane le družina in še dobro, da se imamo lepo tudi brez drugih. Na koncu dneva ugotoviš, da je danes štel le smeh tvojega vsak dan lepšega knedlčka, a pred spanjem vseeno pogledaš vreme za pet dni naprej in v sanjah delaš načrte, kam vse bi šli, ko zunaj ne bo več 38...
Kdaj drugič pa še kaj o materinstvu in karieri...
5 komentarjev:
The same here!! :-)
ampak še dobro da obstajajo none, da tu pa tam kej počuvajo in da se vrnemo vsaj za tistih par uric na mesec malo v socialLife.
drugače pa: uživajmo te trenutke, ker prehitro minejo
do tehle zadnjih 14 dni sem se spraševala, če je bila obnova 150 let stare hiše pametna ideja, pri vseh težavah in zapletih. Zdaj vem, da je bila to odlična ideja, ker imamo cel dan 22 stopinj brez klime. Ne menjam nikoli več :)
Ojoj, sicer nimam otroka imam pa psa kar je pravzaprav v tej situaciji precej podobno. pa četud nebi imela psa, je stanje čist enako; JST KOMAJ ŠE ŽIVIM! :D
Sicer že pišem delno v fazi obupa, ampak mi pa neko malo upanje dajejo tiste mini ohladitve čez vikend. Jst MOLIM, da se niso zmotili :D
Se pa strinjam z napisanim. Sonček je, jasno, brez oblačka, pa kaj nam to pomaga če moramo biti hermetično zaprti (citiram tvoje besede) v bajto skoz cel dan. Mi še klime nimamo in se hladimo z nekim ubogim ventilatorjem, kar pa skoraj nič ne pomaga. In res postajamo asocialni in še bomo ostali, dokler bo pač vreme presegalo rekorde :/ Smo pa več s familijo. In je na koncu koncev res vsaka stvar za nekaj dobra, četudi slaba :D (se tolažim preden se grem že sedmič v dnevu stuširat :D ) Naj ti hitro mine ta pekel od vremena! :))Lp, Blanka
Smo v istem zosu, samo dodaj še enega skoraj 4 letnega otroka z energijo za izvoz (neglede na temperature)in zahtevami po pozornosti.
S tem, da me je pri tistem skoraj 4 letniku motil sneg januarja, ker zunaj pa tudi 3h ne moreš bit pri -5, 30min-1h pa komot :) .
Hehe, mi je že lažje, da se nisem edina tako počutila! No, zdaj pa že lažje dihamo in pohajkujemo okrog, ne? :)
Objavite komentar