Lepe stvari (vedno!) minejo kot bi mignil. Hja, spet sem med ''živimi''. Še do danes se nisem čisto odpočila. Sedaj sem žena in tako kot se spodobi smo ga začagali tam krepko do pete ure zjutraj. Kaj več kot ''bilo je sanjsko'' vam ne morem reči. Nisem si mislila, da bo res tako lepo. Poroka v šotoru ima res svoj čar, čeprav mi ni uspelo ustvariti popolni dekorativni videz, ker je zaradi dežja v petek kakšnih 50 pom-pomčkov moralo romati v smeti :(. Ampak ljudje so bili zadovoljni tudi s tistimi, ki so se uspeli obdržati.
Tisti dan se nisem čisto zavedala, kaj se dogaja in kako se morem počutiti. Bila sem nervozna, vznemirjena, a srečna, nasmejana in plesajoča. Vsi ljudje so bili tam zaradi naju, vsi so ves dan gledali samo vame in govorili, kako lepa sem. Vsi so se jokali, jaz pa sem se smejala. Kako mi je bilo lepo! Moj mož je ves večer plesal z mano in me poljubljal. Obleko sem slekla šele zgodaj zjutraj, ker mi je bila tako lepa. Vse občutke sem podoživela šele naslednji dan, ko so mi spomini na dogodke prignali solzice v oči. Potem sem se razjokala kot majhen otrok. Sedaj čakam na (uradne) slikice in video posnetke, da bom lahko še enkrat podoživela vse skupaj. Ugotovila sva, da prav nekoliko pogrešava tisti lep občutek, ki sva ga imela v soboto. In ja, sedaj je drugače. Oba sva ugotovila, da se je v naju naselil nek mir, neka nežnost srca in toplina. Nobena izvenzakonska skupnost in ''koruza'' ne more nadomestiti tako čarobnega trenutka. Priporočam ;)
(več slikic kmalu...)
