Luciferjev efekt

Zadnje tedne nisem delala drugega kot se obštudijsko izobraževala, organizirala, pripravljala dogodke, jih vodila, telefonirala, emailala, sestankovala in bila na trnih. Veliko sem se namučila, ogromno pridobila in še več naučila. Zdaj sem srečna. Bilo je fino.

Dva tedna nazaj, 28.9.2009, sem imela čast videti enega najbolj slavnih še živečih in popularnih socialnih psihologov, Philipa Zimbarda. V Zagrebu je predstavljal svojo najnovejšo knjigo The Lucifer effect: Evil in action. Če gospoda ne poznate, naj vas spomnim na njegov 'Stanford prison experiment', ki ste se ga zagotovo učili v srednji šoli pri psihologiji (če ne, si ga oglejte na spletni strani).
V eni besedi lahko strnem celotno dogajanje tega predavanje: NORO! Človek je res izjemen govorec, predavatelj, katerega besede požiraš in se čudiš kako dobro razlago ima.


Velik del predavanja je namenil tudi incidentu v zaporu Abu Ghraib v Iraku, kjer se je (če se še spomnite iz medijev) leta 2004 zgodilo veliko mučenje in izživljanje ameriških vojakov nad iraškimi zaporniki. V javnost so prišle grozne in zastrašujoče fotografije mučenih zapornikov in nasmejanih obrazov ameriških vojakov, ki so ob tem uživali. Če te zanima še kaj več si lahko prebereš tukaj in tukaj.
Pričujoča knjiga govori torej o dobrem in zlu (tudi o pojavih v obeh zaporih), o tem, kako dober človek zlahka in nezavedno postane zloben. Koliko se je dalo, sem zapisala par zanimivih misli, ki vam jih ponujam tukaj:

• Ljudje nismo rojeni kot dobri ali zli...vendar smo rojeni z možgansko zmožnostjo, da eno od tega postanemo.
• Dobro & zlo = jing & jang človeške narave, vedno sta bila prisotna in vedno bosta
  
• Pri situaciji, ki se je zgodila v zaporu Abu Ghraib se je treba vprašati KAJ je odgovorno? in ne KDO je odgovoren?! Gre namreč za to, kakšna situacija je za vsem tem, ne kdo! Sistem je tisti, ki ljudem dovoljuje, da so zlobni. Ne gre za predispozicijo, ki jo človek nosi v sebi (da se torej rodi kot zloben) ali situacijo, ampak za sistem, ki dovoljuje politično, ekonomsko in legalno moč za ustvarjanje zla. Večinoma dobri in zdravi ljudje ('good apples)' so postavljeni v 'bolno' okolje ('bad barrel').
  
• Treba je torej spremeniti socialen vpliv sistema, ne pa posameznika!
• Tudi uniforma je tista, ki pripomore k ustvarjanju zla: kar 90% kultur, ki v bitkah spreminjajo svoj izgled, lažje in več ljudi ubijejo, kot tiste kulture, ki videza ne spreminjajo.
• Dobri ljudje postanejo zlobni takrat, ko dehumanizirajo žrtve. ''Pretvorijo'' jih v ''živali''. S tem moralno opravičijo svoje kruto dejanje.
  
• Razumeti ne pomeni opravičevati. Psihologija ne opravičuje teh dejanj, jih samo razlaga. Če bi jih opravičevala, bi se imenovala ''excusiology''.
• Knjiga Luciferjev efekt je zgodba o nas.

Da bi si vsaj malo predstavljali kako zabaven, kljub tako resni temi, je ta gospo Ziimbardo, si lahko ogledate ta super zabaven filmček o njem :).

Tudi sama sem imela veliko čast se slikat z njim. Trikrat hura zame :) :P

Kako si?

Če še niste slišali za projekt Kako si?, ki ga pripravlja Društvo študentov psihologije Slovenije, je zdaj pravi čas, da končno prisluhnete. Gre za enotedenski projekt, ki ga ob dnevu duševnega zdravja 10. oktobra od leta 2008 pripravljamo v omenjenem društvu. Letos se je projekt pripravljal tudi skupaj s ŠOU v Ljubljani in zato razširil svoja obzorja in razsežnosti.
V lanskem letu je bil cilj osveščanje mladih o tem, kako lahko sami poskrbijo za svoje duševno zdravje, kakor tudi o tem, kje lahko pri tem poiščejo pomoč (na zgornjem linku je prisoten iskalnik, kjer lahko poiščete pomoč po inštitucijah), letos pa smo se zaradi trenutnega dogajanja po svetu in v družbi odločili projekt navezati na stanje negotovosti, tako znotraj človeka kot zunaj njega v širši okolici.
Sicer je projekt že v polnem teku, delavnice so navduševale, predavanja bila kvalitetna, darilca pa neverjetno simpatična. Da pa je projekt pridobil na še večji veljavnosti, naj ponosno omenim še dobrodelni srečelov, katerega se je ekipa lotila. Ves prejet denar bo šel namreš v humanitarne namene-za zdravstveno oskrbo bolne deklice, ki prihaja iz družine s štirimi otroki in mamico samohranilko. Nagrade so bile čudovite (od potovanja v Benetke, do jezikovnih tečajev, knjig, aktovk, igrač, majic, manikirnih setov, bonov za frizerja, in še in še), ljudje pa navdušeni.

S takšnimi simpatičnimi majčkami (spredaj piše Kako si?) smo skakali tudi na Prešernovem trgu v torek in sredo in delili te simpatično mini sladke čokoladke. Če ste nas zamudili in bi vseeno radi dobili te majhne dobrote ali kupili srečko in naredili dobro delo, nas še vedno lahko najdete na stojnici v avli Filozofske fakultete ali v soboto na Prešernovem trgu. Majčke bomo tudi prodajali, skupaj z našo revijo Panika. Super poučna in koristna zadeva za vse, ki date vsaj malo na svoje duševno zdravje in psihično blagostanje ;).

Tukaj je tudi antistresna žogica,
ki poskrbi tudi za kakšno okrepitev mišic več...

...ali pa spalni trakec,
ki še kako dobro pride na potovanjih ali
ko cimer pozno v noč sveti z lučjo.

Več fotografij, informacij o dogodkih, koristnih prispevkov in zloženk pa kot rečeno najdete na www.kakosi.si.

Morda v opombo, da se danes v Kinoteki ob 15h odvija ameriški film Garden State, ob 19h nas pa na FDV-u čaka super zanimiva in ekskluzivna okrogla miza o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, natančneje pa nam bodo gostje predstavili Certifikat družini prijazno podjetje.
Drugega kot Vljudno vabljeni, težko še rečem. :)

Nov planer, novo 'leto'

Jesen je tukaj. Je je, brez dvoma. Samo barvno listje še pogrešam. Nov planer je tu, še diši po novem (in po mojem rojstnem dnevu). Uspela narisat črte in napisat dneve...kar vsako leto taaakoo rada počnem, pa se marsikdo sprašuje zakaj neki ne kupim tistega z ŽE napisanimi dnevi?! No, zdaj so se hvalabogu nekateri že na to navadili in mi začeli za darilo kupovat prazne, črtaste blokce. Hvala :). Pridno polnim svoje plane za prihajajoče 'za diplomo napisat in potovat' leto, ki bo tako polno, tako čudovito, tako noro. Čutim. Voham. Vem.

Zakaj se čisto vedno vsako leto nekje zmotim??
Na začetku si rečem 'Tokrat pa ne bom zasrala!'
Ampak ne...mora se mi zgoditi en avtomatski feler..
ker pač pozabim, da ima februar 28 dni in
veselo požvižgavam do pisanja 31. Smotka!
Tolažim se, da to zgleda bolj avtentično...kajne?

Ko ti fotografije polepšajo dan...

(vsi avtorji našteti tukaj)

Favorites of my favorites. Obsedena sem s flickrom, z iskanjem lepih fotk, gledanjem, sanjanjem. Polepšajo mi dan. Sanjam ujete trenutke in ustvarjam svoje. Neverjeten užitek in veselje.
(Vidite kako me ni težko zadovoljit ;).)

Skomine

by megan burges

Že navsezgodaj se zbudim s skominami. V ustih, v možganih, v srcu. Skuham kavo, odprem knjigo, preberem dve vrstici. Ne gre. Se usedem za računalnik, začnem brskati po flickru. Na dan pride skomina po fotografiranju. Hočem več, hočem bolje. Kar pomeni boljši fotoaparat.
Mission: failed.
Začnem gledati fotke iz tujine. Baaammm! Skomina po potovanju. Ta velikem! Hočem v Ameriko. V Avstralijo. V.... Ja, res že 'dolgo' nisem potovala...in kot da me ne čaka naslednje potovanje v roku enega meseca! (to je bilo v ironičnem tonu, če kdo ni zaznal). Kar presedat se začnem na stolu.
Mission: half completed.
Pregledam maile in poštudiram o prihajajočem tednu. Naj že mine. Hočem vikend. Velika skomina po vikendu.
Mission: will be completed.

Ljudje smo res nikoli zadovoljni in grabežljivi. Ali pa imamo le takšne trenutke slabosti.Po tehtnem razmisleku so skomine samo še večje. Daje me velika nestrpnost in tisti otroški cvileči vzdih: ''Pa joooooj!''

Vsi čari Poljske

Glede na moje več kot polmesečno bivanje na Poljskem, bi se skorajda spodobilo narediti eno fotoreportažo. Glede na to, da nonstop škljocam. Čeprav se mi vseh znamenitosti in arhitekturnih doživetij ni dalo slikat. Morda samo v opomin, da sem se v Poljsko zaljubila. V mesta, hrano, ritem, ljudi. Res me je očarala, pozitivno presenetila. In zaradi prevelikega števila fotk, sem se odločila narediti kar razglednice.

Razglednica iz Varšave

Razglednica iz Toruńa
(rojstno mesto Nikolaja Kopernika in mesto slastnih medenjakov -
zaradi tovarne se po mestu širi neznosno sladek vonj,
ki te primora, da se zaljubiš v to mestece)

Razglednica iz Poznańa
(študentsko mesto, polno zgodovine in lepih kotičkov)

Veliko sem se igrala tudi z vlogo paparazza, ampak mi trenutno paše objaviti le tole fotko uličnega 'dela'.

Glede na to, da so Poljaki kar pridni v pospravljanju vodke in podobnih zvarkov, ki to pijačo vsebujejo, sem morala dodati tudi to fotko :).

Ker pa sem bila priča tudi izjemnemu fire show-u in streljanju (btw-bila sem popolna polomija!), sem morala ujeti tudi ta dva goreča trenutka.

Če še niste poskusili imeti piknika v dežju, je vredno poskusiti. Zanimivo je sedeti pod dežnikom in gledati svojo klobasico, ki se praži nad ognjem in se hkrati moči pod dežnimi kapljami.

Malce čudna ta moja foto reportaža, se mi zdi. Brez pravega repa in glave. Dodala bi lahko še veliko fotk, da bi lažje prikazala vsa moja občutja in doživetja, pa se mi je nekako notranji izbor zožil na ta repertoar.

Ko potuješ sam...

...je marsikaj drugače od potovanja s prijatelji, z agencijo, s celotnim avtobusom ali šolske ekskurzije. Veliko tega (pestrega in zanimivega) se na poti zgodi.
Namreč, ko potuješ sam...

• ...se prav gotovo zapleteš v pogovor z ljudmi, s katerimi sediš v istem kupeju in izgubiš strah pred čudnimi neznanci. Simpatično.
  
• ...se lahko mimogrede zapleteš v pogovor tudi s popolnim neznancem na železniški postaji in po polurnem pogovoru izmenjaš facebook kontakte in dobiš ponudbo za prenočišče v Stockholmu. Ni švoh.
• ...se moraš tudi pri ogledih mesta in znamenitosti znajti sam. Še posebej, če ti zmanjka denarja, baterije na fotoaparatu, nimaš zemljevida, okoli sebe preveč prtljage (in preveč oblek na sebi-zunaj pa 30 stopinj). Po mili volji sedeš na klopco, ko želiš in zaviješ okoli vogala, ko želiš. Ne oziraš se komu slediti in kdo ti sledi. Neobvezujoče in sproščeno.
  
• ...si na vseh fotkah sam. Ali pa te sploh ni. Ker si pač ti nonstop za objektivom in ne pred njim. Ali pa imaš na fotkah kup neznancev. Recimo temu majhna slabost 'potovanja sam'.
• ...večino časa govoriš v tujem jeziku. Kar je dobro. Ne šlepaš se preko govorjenja nekoga poleg tebe, ampak si se primoran vse pomeniti, zmeniti in izmisliti sam. Precej pozitivna zadeva. Težko pa je, ko po dveh tednih že tako pogrešaš 'svoj' jezik, da se začneš ali pogovarjati sam s seboj ali prepevati (res!) neumne slovenske pesmi (kot so 'Pa po lojtrci gor', 'Slovenijaaa,od kod lepote tvoje', 'V dolini tihi' ipd.). Hkrati začneš v čustveno nabitih stanjih govoriti v slovenščini (npr: ''Oooo, kako lepo!''-ko zagledaš nekaj hudo luškanega v izložbi, ''Ja, naprej!''-ko ti nekdo potrka na hotelska vrata, ''Pusti me!''-ko te nekdo prime v oklep in žgečka do onemoglosti,...).
• ...nihče ne bo vedel vseh potankosti iz tvojega dopusta ;). Bodo trenutki, ki bodo ostali skrivnost za vedno in se jih boš spominjal samo ti. Velik plus.
• ...in si povrh vsega še samski, se mile volje lahko zatelebaš v iskrivega neznanca na svoji poti. Zelo avanturistično, zelo seksi, zelo študentsko-moderno :).
  
• ...lahko celo pot poslušaš mp3 ali bereš knjigo, če želiš. Nihče te ne ovira.
• ...imaš veliko časa biti sam s svojimi mislimi. Recimo, da je to plus. Lahko je tudi minus (če greš na pot z veliko 'prtljage' v svojih mislih).
• ...si v središču pozornosti, ko se vrneš s potovanja. Vsi buljijo samo vate in zgodbe lahko pripoveduješ tako kot si jih ti videl in tako kot jih ti želiš prikazati. (Ni nekoga, ki ti nenehno suflira: ''Ja no, ni bilo ravno tako...Malce pretiravaš...To pa sploh ni res!...Kdaj pa se je to zgodilo??Tega jaz sploh nisem videl...''itd).
• ...večinoma ti ljudje zavidajo, ker si tako pogumen. Hkrati se čudijo temu, kako to, da ti ni bilo dolgčas. Ali pa te celo imajo za dolgočasneža, ker ''kao'' nimaš nikogar, ki bi šel s tabo na počitnice.
• ...in še bi lahko naštevala.

Pomanjlkjivosti sploh ne bom pisala, ker jih skoraj nisem opazila (družba mi je tako ali tako bila zagotovoljena;)). Vsekakor ni bilo prvič in ne zadnjič. Dobra izkušnja, vsekakor priporočam. Osebnostno zrasteš in veliko pridobiš, prav zares.