Moj prvi kompot in nedokončani stoli

Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.

Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove.  Pa smo tam...

Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade. 

Šopek mehurčkov

Čeprav sem tudi pri svojih 'mehurčkih' na daljšem (porodniškem) dopustu, se lotim dela, ko gre za vaše želje. Vedno mi je v veselje, ko nekdo v poplavi vseh možnih izdelkov (industrijskih ali ročno izdelanih) izbere prav mojega. V še večje veselje in čast pa mi je, ko si nekdo po svoji želji zamisli izdelek, ki mi ga zaupa v izdelavo in mu lahko z njim uresničim košček majhnih sanj o lepih stvareh.

Za poroke sem do zdaj že naredila kak izdelek, a največji izziv do zdaj mi je postavila bodoča nevesta Maja (sedaj že mladoporočenka:), ko si je zaželela šopek iz mojih rožic. Šopek, ki bo ostal za spomin in bo večen. Dokler ga ne uniči zob časa ali otroška roka, hehe. Za razmere v katerih trenutno živim, sem ga naredila v zame rekordnem času, res pa je, da sem imela srečo z materialom. Še sama sem bila presenečena nad končnim rezultatom, saj si nisem mislila, da bo šopek tako prisrčen. Kaj pravite? :)

Čas beži prehitro

Da čas hitro mine, vidiš po otrocih in po tem, kdaj si nazadnje pisal kaj na blogu. Meni se je zdelo dva tedna nazaj, vidim pa da je minil dober mesec. Jah, takšna sem zadnje čase. Hitim, vse delam in hkrati nič in ostane mi malo časa za moje hobije, ki so mi prej zapolnjevali dneve. Zdaj so na fotiču le še slike mojega najlepšega zakladka in na dopustu sem poleg njega uspela narediti še štiri kar ok slike nečesa kar ni on, heh. 

Ok, od zadnje objave sem delala tudi svoj prvi kompot, svoj največji izziv v Julie's Bubbles zgodovini in naredila napol nove stole za mini balkonček za jutranjo kavo. Imam še kakšno stvar na zalogi, a vse gre bolj počasi...morda mi uspe do konc poletja še kaj dokončat in pokazati tukaj. Do takrat pa sem le mama, ki drži tri stebre hiše skupaj :).

Koralna obsesija

{foto: Pinterest}

V tem dežju nam ne preostane drugega kot misliti na kaj lepega. Recimo na takšno koralno barvo, ki jo preprosto obožujem. Podobna obsesija kot z mint barvo. Kar ne gre se je naveličati. 

Upam, da imate tudi vi svojo barvo, ki vam dvigne razpoloženje v takih dneh. Lep dan!

Instagramiranje

1: Mlad krompirček in file vitkega soma (z zelišči iz mojega 'vrta') za večerjo | 2: Obvezna jutranja turška kavica - izjemoma s smetano | 3: Otvoritveno kofetkanje na najini terasi lansko leto | 4: Čokoladna skutina tortica izpod mojih rok

Pametne telefončke imamo danes že (skoraj) vsi in instagram vsaj večina čisto obožuje. Vsi že to počnejo. Tudi meni je bil takoj všeč, vendar ga sploh ne uporabljam. Pozabim! Takoj mi je bilo všeč takojšnje urejanje vsakdanjih fotk navadnega življenja, vendar premalo fotkam s telefonom... kar pozabim 'kliknit' kakšno lepo stvarco, ki jo gledam, držim ali jem, čeprav imam telefon skoraj ves čas v roki. In vsakič, ko vidim, kako so drugi izvirni s to insta-zadevo, si rečem, da bom sedaj pa tudi jaz. Ampak potem spet pozabim. Ni mi čisto jasno zakaj ljudje v tej aplikaciji tako radi fotkajo/mo hrano (očitno jo tudi radi gledamo in si delamo lušte?!)... jaz bi skoz slikala kave in čaje, pa tista samotna šalica ne izgleda vedno ravno fotogenično. Tortice so vedno in. Pa moje ''mehurčke'' tudi rada pofotkam. Še posebej, če preizkušam kaj novega ali pa če kje vidim moje izdelke... So kar fotogenični, i think. Trenutno imam na telefonu itak največ slikic mojega otročka, a njega zagotovo ne bom instagramirala. Zaenkrat :)   

1: Prva rožica iz nove kolekcije vedno pristane na mojih majčkah :) | 2: Rožice po naročilu, namenjene za poročne čeveljce | 3: Moje broške v Babushki Boutique, LJ (lansko leto!) | 4: Preizkus, kako se obnese broška/lasnica na petkovem 'going-out' večeru

 

P.S.: Moram še malo zagnjavit z mojimi zelišči! Če pogledate zgornjo, levo slikico na prvem kolažku, vidite, da sem uspela poleg krompirja in ribice uporabit kar TRI svoja zelišča-baziliko, rukolo in drobnjak. Napredek, ha? :)

S starostjo pride želja (a ne nujno tudi znanje)

Zase mislim, da se v kuhinji in po hiši precej dobro znajdem. Lahko bi se reklo, da sem dobra gospodinja. Ko pa pride govora do vrtnarjenja, zelenjave in rožic...nop, tu z mano ni kakšne debate. Lahko bi se reklo, da sem ''a-je-to'' mojster za vrtiček in vse ostalo. 

Do letos nisem imela nikakršne želje, da bi neko zelenje rastlo okoli moje hiše, kaj šele da bi morala jaz (!) skrbeti zanj. Ampak...ko dobiš otroka in si poročen več kot leto dni, očitno pomeni, da se začneš starat in postaneš ''ma-ma'' in pač začneš delati stvari, za katere si nisi nikoli mislil, da jih boš in da te bodo morda kdaj veselile. Torej sem si letos tudi jaz kar naenkrat zaželela zeliščni vrtiček! (kajti tistega pravega z zelenjavo v bistvu sploh ne rabim, ker me vsi sorodniki in sosedje tako zasipajo z domačo zelenjavo, da jo komaj uspemo jesti) In ker o zeliščih nimam pojma, tako kot o njihovem sejanju prav tako ne, mi je celoten vrtiček uredila prijateljica. Ok, lonce sem nabavila sama - jeej! :) To je bil cel projekt! In zdaj je na meni, da lepo to zalivam in pridno uporabljam v kuhinji. In potem se zgodi, da pozabim zalit kakšen dan (in nekatere vejice malo ovenijo) ali pridem ven s škarjicami in odrežem le baziliko ali meto, ker kaj drugega ne vem v katero jed vtaknit. Heh, res sem ''a-je to''. Ampak nisem še obupala! Za motivacijo sem z belo barvo okrasila še dve leseni škatli kot podstavek za moj vrtiček in zdaj izgleda zelo šik. Nisem pa še uspela v lončke vtaknit napisanih imen zelišč...dve sem namreč že zdaj zamešala med seboj, čeprav sva s prijateljico 5x ponovili kje kaj raste. Oprosti M. :) Glede na to, da sem štor, izgleda kar kul, ne?

 

 

Z rožami sem čisto na istem kot z zelišči. Sem ponosna lastnica kar velikega oleandra, ki ga seveda nisem sama vzgojila, ampak sedaj držim pesti, da mi ne crkne. Vam ga pokažem, ko bo vzcvetel. Tudi plezalke sva vtaknila v velike lonce, ker pri njih težko gre kaj narobe, ha? Zaenkrat izgledajo ok, celo skoraj vsak dan preverjam, kako napredujejo. Zimzelen grm od lani mi še ni crknil, hortenzija, ki sem jo posadila pred dvema tednoma, pa izgleda kot da sem jo polila s kropom. Eh... 

 

Kuharija: Osvežilna sladica v 5-ih minutah

Prisežem, da moj blog ne postaja food blog. Res ne. To, da ponovno objavljam post o hrani, je le naključje oz. je to edino kar mi še uspe pofotkat, heh. Moj otročiček se namreč ne mara preveč dolgo voziti v vozičku in nimam časa fotkat vseh rožic in listkov, ki mi pridejo naproti. 

Zato pač na hitro šklocnem sladico, ki je nastala v petih v minutah po nedeljskem kosilu. Zmešala sem maskarpone sirček in malo mleka, da ni bilo tako gosto, dodala agavin sirup in nadevala v kozarčke. Polila s sesekljanimi svežimi jagodami, ki bi lahko bile tudi narezane seveda. Na vrh sem dodala listek ali dva japonske mete, ki dejansko raste na mojem balkonu (o mojih vrtnarskih podvigih in rezultatih nekoliko kasneje). Meta v kombinaciji z jagodami je neverjetno odlična. 

O tem, kako sem ustvarjala svojo prvo 'no-bake' cheesecake torto, ki je izgledala neverjetno dobro in ki mi je filmsko padla iz rok in pristala na kuhinjskih tleh, raje ne bom pisala. Še dobro, potem bi spet morali brati o kuhariji...

Tudi to, da ta sladica na tej sliki izgleda kot kisla smetana z zmučkanim paradižmiki in z listkom bazilike, je zgolj naključje.