...

Danes je dan za kostanje, martinčkanje, druženje, sanjanje in kljunčkanje.
Tudi za buče, če želite. Uživajte jesen.

Simple check

ček lista opravljenih zadev:
*
*nove štumfe oblečene
* material nabavljen
* darilo kupljeno
* kreativni duh vsaj malo potešen
* čebula pojeta (ne vprašaj po razlogu)
* sanjanje o dopustu (beri: potovanju)
* kava s prijateljico
*

ček lista neopravljenih zadev:
*
* 'pošmirglati' stol
* poslati mail prijateljici v tujino
(saj veš kdo si!;))
* pospraviti omaro
* nabaviti blago
*

TheFunTheory

Nekaj noro dobrih idej za ohranitev našega planeta. Kar ne morem se nagledat teh videov. A je pri nas v Sloveniji kaj takega sploh možno? Vprašanje je ali imamo sploh takšne genije, ki bi to ustvarili oz. ali bi to pri nas ''zažgalo''? V kakšni Ljubljani bi še, sredi Ormoža pa bolj težko.
(Se opravičujem, če je kdo od tam-želela sem le izpostaviti pomen majhnega mesta, nič globljega se ne skriva za izbiro tega kraja:)).








A ni kul??? :)

Gumbna skodelica

A kdo ve kako ustvariti tole? :)
S čim gor limati, da ne pade dol? Je kdo delal kaj podobnega?
Vseh nasvetov bom zelo vesela.
Hvala.

Underneath your clothes

Včasih hodim mimo kakšnih balkonov z obešenim perilom in si mislim, da ljudje res nič ali pa zares malo dajo na svoje spodnje perilo! Koliko je tistih starih, zbledelih (ali že osivelih) belih gat, raztrganih tangic in luknjastih zoknov. Ja, po moje je njihova filozofija ta, da če se perila ne vidi, potem verjetno ne rabiš zanj skrbeti toliko kot o svojih hlačah, ki so vsem na vidiku. Kakšna super urejena ženska se sprehaja z ultra visokimi petkami, v novi sezoni kupljenem plaščku in sveže natopirano frizuro, spodaj pa nosi hlačke, ki pokajo po šivih in iz katerega že gleda razcufana gumica. Joy, oh joy! Pri pižamah je nekako podobno stanje. Kar večino dneva preživimo v njih oz. celo skoraj pol življenja (razen tistih, ki spijo brez vsega), ljudje pa se obnašajo do njih kot do zadnjih starih cunj, ki jih lahko premoreš v omari. Zato si pri nas v družini vsaj za božič (če ne tudi za rojstni dan) kupimo nove pižamice, da nas ni sram, če sosedu odpremo vrata ob 10ih zvečer, ko pride po moko, ki mu jo je ravnokar zmanjkalo (recimo!).
Mama mi je vedno govorila naj imam oblečene čiste in lepe hlačke, ker nikoli ne vem kdaj lahko imam prometno nesrečo in potem bodo vsi v bolnici videli kako grde hlačke imam :). Pa se me je ta nasvet prijel. Stare zguljene zadeve nosim samo doma. Pa še teh skorajda nimam več, ker sem obsedena s perilom in si kadarkoli je kje kakšna akcija kupim novega ali pa kar tako...ker mi je pač všeč. Seveda si zaradi študentskega žepa tistih Palmersov in Triumphov ne morem privoščit, me pa zadnje čase zelo vleče k Etam-u (zaenkrat le v BTC, LJ) in Intimissimu. Spet sem se igrala s sanjarjenjem, kakšno perilo bi bilo fino imeti v svojem predalniku in so nastali spodnji kolažki. (Aja, danes sem bila spet po nakupih in dejansko tudi kupila 5 novih komadov spodnjih hlačk, ki so me spomnile, da lahko napišem tale post ;)).

HelloKitty in Snoopy vzorce sem že zdavnaj prerasla, tudi pretirano roza odtenki mi niso blizu, prav tako ne tisti mrežasti nepodloženi modrci in špagaste tangice, ki se zarežejo v kožo in ne ostane nič lepega, razen spomina na s špago zavito kračo (if you know what I mean...). Vedno bolj me navdušujejo čipka (čeprav sem kot majhna rekla, da je nikoli ne bom nosila), pike (ker izdelku dajejo ljubkost in zmanjšajo resnost, ki jo doda čipka) in satenast material. Komaj čakam božična darila! :)

A fashion dream

Uspelo mi je (dokaj hitro) ustvarit svoj prvi kolažek na polyvore.com. Ful se mi lušta ustvarjat in ker nimam novih fotk, ne česarkoli drugega pametnega materiala okoli sebe, si pasem očke na drugih blogih ali podobnih straneh s kreativno vsebino (flickr je seveda (že obsesivno) vsakodnevno vključen, zdaj vidim, da me zasvaja še polyvore...hmmm...).
Zadnje dni pa sem ugotovila tudi to, da se definitvno premalokrat zrihtam. Pa ne tisto vsakodnevno (kar po moje se), ampak tisto RES zrihtam. Da si dam gor petke (Štajerci bi rekli ''šuhe s peto''), oblekco/kiklico, lepe štumfke ipd. In zato se mi je porodila želja, da vsaj navidezno naredim svoj spimpan look, katerega bi si takoj nataknila gor, če bi vse to imela v omari (no, vsaj Valentinov Rock'n' dreams se bohoti na mojem vratu). Nisem gledala ne cen, ne znamk, le všečnost in to, da bi jaz dobro zgledala v tem...vsaj mislim, da sem zadela svoj stil. Sanjati ni nikoli greh, kajne? Tudi to so velike sanje, da bi ta set senčil Sephora dejansko pristal v moji kozmetični lila škatli!

ps: priznam...danes me res vleče v neko ekstra girly stran...

Odnesi me

Komaj čakam, da me vikend odnese.
Počasi, nežno, v tople odeje, v sladke objeme in jesensko listje ...
s prasketanjem ognja in črnim čajem v ozadju.
Komaj čakam...

Kofetkanje

Pogrešam kofetkanje. Z določenimi osebami še posebej. Ob deževnih dnevih še posebej.

Flaške

Ljudje marsikaj zapiramo v flaške, v omare, v prostore, vase. Kaj obdržati? Kaj povedati? Kaj zamolčati? Kdaj povedati? Koliko povedati? Doživljamo stvari, delamo napake, spoznavamo ljudi, delimo dobro, nabiramo izkušnje. Vsak po svoje, vsak zase, vsak v svojem majhnem svetu. Pa se navsezadnje vsi povežemo in navežemo (ker smo pa ja socialna bitja in se moramo družit). In odpiramo svoje flaške, kjer košček po košček dajemo sebe...drugemu. In pokrovček se odpira in zapira, sčasoma postaja razrahljan in ostane odprt. Po tistem dobrem, ta srečnem scenariju. Če je scenarij malo bolj tragičen, se flaška zapre in čaka na drugo. Ampak zgodba se ponovi. Ljudje skoz odpiramo svoje pokrovčke, pa se zadnje čase sprašujem, če je teh flašk morda več v naši mali glavi (ali pač duši?!). In za vsakega posameznika odpremo drugo? Ali mamo tako s črno usedlino, ki jo privleče na dan le škrat, ki je iz primerne druge flaške? Hja, verjetno se slej ko prej najde Aladin ,ki izpusti duha iz stekleničke...katerekoli.

V soju src

Ne da se mi pisat romanov in komentarjev. Zaželela sem si le prilimat to fotko.

Luciferjev efekt

Zadnje tedne nisem delala drugega kot se obštudijsko izobraževala, organizirala, pripravljala dogodke, jih vodila, telefonirala, emailala, sestankovala in bila na trnih. Veliko sem se namučila, ogromno pridobila in še več naučila. Zdaj sem srečna. Bilo je fino.

Dva tedna nazaj, 28.9.2009, sem imela čast videti enega najbolj slavnih še živečih in popularnih socialnih psihologov, Philipa Zimbarda. V Zagrebu je predstavljal svojo najnovejšo knjigo The Lucifer effect: Evil in action. Če gospoda ne poznate, naj vas spomnim na njegov 'Stanford prison experiment', ki ste se ga zagotovo učili v srednji šoli pri psihologiji (če ne, si ga oglejte na spletni strani).
V eni besedi lahko strnem celotno dogajanje tega predavanje: NORO! Človek je res izjemen govorec, predavatelj, katerega besede požiraš in se čudiš kako dobro razlago ima.


Velik del predavanja je namenil tudi incidentu v zaporu Abu Ghraib v Iraku, kjer se je (če se še spomnite iz medijev) leta 2004 zgodilo veliko mučenje in izživljanje ameriških vojakov nad iraškimi zaporniki. V javnost so prišle grozne in zastrašujoče fotografije mučenih zapornikov in nasmejanih obrazov ameriških vojakov, ki so ob tem uživali. Če te zanima še kaj več si lahko prebereš tukaj in tukaj.
Pričujoča knjiga govori torej o dobrem in zlu (tudi o pojavih v obeh zaporih), o tem, kako dober človek zlahka in nezavedno postane zloben. Koliko se je dalo, sem zapisala par zanimivih misli, ki vam jih ponujam tukaj:

• Ljudje nismo rojeni kot dobri ali zli...vendar smo rojeni z možgansko zmožnostjo, da eno od tega postanemo.
• Dobro & zlo = jing & jang človeške narave, vedno sta bila prisotna in vedno bosta
  
• Pri situaciji, ki se je zgodila v zaporu Abu Ghraib se je treba vprašati KAJ je odgovorno? in ne KDO je odgovoren?! Gre namreč za to, kakšna situacija je za vsem tem, ne kdo! Sistem je tisti, ki ljudem dovoljuje, da so zlobni. Ne gre za predispozicijo, ki jo človek nosi v sebi (da se torej rodi kot zloben) ali situacijo, ampak za sistem, ki dovoljuje politično, ekonomsko in legalno moč za ustvarjanje zla. Večinoma dobri in zdravi ljudje ('good apples)' so postavljeni v 'bolno' okolje ('bad barrel').
  
• Treba je torej spremeniti socialen vpliv sistema, ne pa posameznika!
• Tudi uniforma je tista, ki pripomore k ustvarjanju zla: kar 90% kultur, ki v bitkah spreminjajo svoj izgled, lažje in več ljudi ubijejo, kot tiste kulture, ki videza ne spreminjajo.
• Dobri ljudje postanejo zlobni takrat, ko dehumanizirajo žrtve. ''Pretvorijo'' jih v ''živali''. S tem moralno opravičijo svoje kruto dejanje.
  
• Razumeti ne pomeni opravičevati. Psihologija ne opravičuje teh dejanj, jih samo razlaga. Če bi jih opravičevala, bi se imenovala ''excusiology''.
• Knjiga Luciferjev efekt je zgodba o nas.

Da bi si vsaj malo predstavljali kako zabaven, kljub tako resni temi, je ta gospo Ziimbardo, si lahko ogledate ta super zabaven filmček o njem :).

Tudi sama sem imela veliko čast se slikat z njim. Trikrat hura zame :) :P

Kako si?

Če še niste slišali za projekt Kako si?, ki ga pripravlja Društvo študentov psihologije Slovenije, je zdaj pravi čas, da končno prisluhnete. Gre za enotedenski projekt, ki ga ob dnevu duševnega zdravja 10. oktobra od leta 2008 pripravljamo v omenjenem društvu. Letos se je projekt pripravljal tudi skupaj s ŠOU v Ljubljani in zato razširil svoja obzorja in razsežnosti.
V lanskem letu je bil cilj osveščanje mladih o tem, kako lahko sami poskrbijo za svoje duševno zdravje, kakor tudi o tem, kje lahko pri tem poiščejo pomoč (na zgornjem linku je prisoten iskalnik, kjer lahko poiščete pomoč po inštitucijah), letos pa smo se zaradi trenutnega dogajanja po svetu in v družbi odločili projekt navezati na stanje negotovosti, tako znotraj človeka kot zunaj njega v širši okolici.
Sicer je projekt že v polnem teku, delavnice so navduševale, predavanja bila kvalitetna, darilca pa neverjetno simpatična. Da pa je projekt pridobil na še večji veljavnosti, naj ponosno omenim še dobrodelni srečelov, katerega se je ekipa lotila. Ves prejet denar bo šel namreš v humanitarne namene-za zdravstveno oskrbo bolne deklice, ki prihaja iz družine s štirimi otroki in mamico samohranilko. Nagrade so bile čudovite (od potovanja v Benetke, do jezikovnih tečajev, knjig, aktovk, igrač, majic, manikirnih setov, bonov za frizerja, in še in še), ljudje pa navdušeni.

S takšnimi simpatičnimi majčkami (spredaj piše Kako si?) smo skakali tudi na Prešernovem trgu v torek in sredo in delili te simpatično mini sladke čokoladke. Če ste nas zamudili in bi vseeno radi dobili te majhne dobrote ali kupili srečko in naredili dobro delo, nas še vedno lahko najdete na stojnici v avli Filozofske fakultete ali v soboto na Prešernovem trgu. Majčke bomo tudi prodajali, skupaj z našo revijo Panika. Super poučna in koristna zadeva za vse, ki date vsaj malo na svoje duševno zdravje in psihično blagostanje ;).

Tukaj je tudi antistresna žogica,
ki poskrbi tudi za kakšno okrepitev mišic več...

...ali pa spalni trakec,
ki še kako dobro pride na potovanjih ali
ko cimer pozno v noč sveti z lučjo.

Več fotografij, informacij o dogodkih, koristnih prispevkov in zloženk pa kot rečeno najdete na www.kakosi.si.

Morda v opombo, da se danes v Kinoteki ob 15h odvija ameriški film Garden State, ob 19h nas pa na FDV-u čaka super zanimiva in ekskluzivna okrogla miza o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, natančneje pa nam bodo gostje predstavili Certifikat družini prijazno podjetje.
Drugega kot Vljudno vabljeni, težko še rečem. :)