Prazen dan, navaden, tih in zaspan...poje Kreslin in danes se čisto strinjam z njim. Sploh se ne bi skobacala s postelje, izpod mehke odejice. Imela bi navaden dan pred kaminom. Ni mi za zapustiti dva-deset... tako lepo je bilo, toliko vsega. Začenjajoče novo leto pa s seboj prinaša vedno neke nove začetke, nove strahove, novo zaokroženo celoto. Po tihem šepetam le, da bo vse tako kot mora biti. Pojem si čudovito pesmico od skupine Papir...vsi čakamo nek nov svet...
Če dam mojo melanholijo na stran, vseeno vsem želim novih zvezd, izpolnjenih sanj in majhnih drobcev, ki dajejo vsemu skupaj smisel.
Srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar