Dnevi so čudni. Včasih se mi zdi, da to ne more biti res in da to ni moje življenje. Nisem si mislila, da bom tako ne-marala svojo prvo službo. Čakam in odštevam mesece, da končam to agonijo (kot ji pravim) in začnem resno delati to za kar sem namenjena. Trenutno se lahko poistovetim s fotkami Stefany Alves, ki so hkrati malo otožne, malo morbidne in precej realne. Zmedena sem, pozabljam s sabo nositi ključe in svoj računalnik. Imam abstinenčno krizo, ker nimam interneta (poskusite biti brez neta pet dni ob normalnem delavniku...morje ne šteje, tam ga res ne rabiš). Pogrešam svoj dom, svojo mačkico, ki me čaka doma, potovanja, svojega možeka, svojo inspiracijo, ki me skrita čaka tam nekje v ne-vem-katerem-kotu in svojo veliko posteljo. Ah, vsaj sanje nam vedno ostanejo...
3 komentarji:
Se bere, kot da si v vojski ali na prisilnem izgonu :)
Imaš pa službo! Vsi je nimajo :)
a veš da se vsake toliko spomnem nate? mislim, da ti ni lahko in vsaka čast.
ne poznamo se še dolgo, pa mislim, da ne spadaš preveč tja.
in ne predstavljam si, kako bi jaz bila tako dolgo ločena od mojih dveh...
tako da odštevaj, mogoče pomaga in naj ti čimprej mine.
KroglaKroglica, hja, se res počutim kot na prisilnem izgonu...sem pa jezna predvsem na razmere, ko služb ni in si moraš izbirati tisto kar je, čeprav ti je groza, da moraš delat ''na silo''.
anita, lepo, da misliš name, hvala za vzpodbudo! vmes sem zadevo zaradi zdravja prekinila, tako da zdaj delam in živiva trenutno v lj...začnem pa kalvarijo spet novembra in potem sem 4 mesece praktično od doma.bom že zdržala!
Objavite komentar