Ta december in šiba za pridne

Ta december se je pri nas začel nekako mirno, brez prevelike evforije, brez pretiranega veselja, bolj z željo, da bo novo leto čimprej tukaj. Človek obrača, življenje obrne, ali kako? Od nekaterih stvari in ljudi se je 'potrebno' posloviti in oditi v nove smeri, na nove poti. Včasih le dihamo (in predihavamo) in čakamo, da mine. In da lahko začnemo znova.

A vendarle, se v naši hiši letos pozna, da v njej prebiva tudi otrok. Poskušava ustvarjati svet, ki bo ustrezal njemu, bo zanj lep in hkrati varen. Zelo težko je narediti lepo, funkcionalno, varno in enostavno hkrati. Ustvarjam druge stvari kot sem jih včasih, nimam časa za finese in za svoje lepotne ideale, a zagotovo bo za to še čas. Najbolj pa si razbijava glavo s tem, kam postaviti božično drevesce in s čim ga okrasiti, da ne bo že prvi dan vse na tleh in ne na dreveščku. :) Zaenkrat še nismo prišli do rešitve. 

Na začetku decembra smo razpostrli lepo girlando, ki je letos le za okras, drugo leto pa bo v žepkih tudi že kakšna vsebina. Za Miklavža sem naredila šopek parklovih vej v srebrni barvi, z dodati šipka. Pa daleč od tega, da bi si šibo moj sinko zaslužil...od vedno sem si želela narediti tak zimski okras, pa je vedno izvisel iz seznama. 

Ati se je še posebej potrudil in za sinka zbil prelepo ptičjo hišico. Tudi te še pri nas do letos ni bilo in se mi zdi, da sva midva stokrat bolj navdušena kot ta mali (itak, saj bo poanto hišice razumel morda šele drugo leto:). 

Futuristični adventni venček

Že dolgo nisem kaj pametnega ustvarila, kar bi lahko dala na blog. Vendar december je spet tukaj in treba je narediti pa projektkov po hiši. Prvi je adventni venček, ofkors. Že tretje leto uporabljam isto belo osnovo venčka, menjavam le okraske in sveče. Vendar sem ga zdaj verjetno uporabila zadnjič - odslužil je svoje, pa še naveličala sem se ga že. Drugo leto bo končno malo drugačen. 

Letos je venček izpadel nekako futuristično. Ta beseda mi edina pade na pamet, ko ga vidim...ne vem točno zakaj :). Že lani sem imela v mislih točno takšnega, pa potem nisem imela sreče z okraski. Letošnji nekako tudi paše k mojmu otročičku, se mi zdi. Drugo leto pa že upam, da mi bo pomagal izbrati okraske, ki jih bova skupaj dala na venček. :)

 

Moja spletna stran

 

Oh, uresničila se mi je še ena majhna želja. Uspelo mi je postaviti nek prvi zametek svoje spletne strani. Jupijej. :) Čeprav sem z izdelovanjem nakita nekoliko na off, imam veliko zamisli v glavi, a premalo časa (in še vedno veliko izdelkov na zalogi). V tem času, ko nisem bila toliko okupirana z izdelki, sem imela več časa za razmišljanje o tem, kaj hočem pri spletni strani in če jo sploh hočem. In potem sem začela počasi nekaj nalagat in ustvarjat, pa je nastalo tole. Večinoma predstavljam svoje izdelke Julie's Bubbles, pripet pa je tudi zavihek 'blog'. Morda se bom kmalu selila in blog pisala kar na tej spletni strani. Ali pa tudi ne. Bom videla.

Zaenkrat vabljeni k ogledu in komentiranju.

 

www.juliesbubbles.weebly.com

Bliža se Božični bazar

A vi sploh veste, da bo čez dobra dva tedna že december?!? Kruto in hkrati razveseljivo dejstvo.

 Decembra se vsepovsod toliko dogaja, vsega je polno, vse je tako fino in zabavno. 

In zelo sem vesela, da se bo letos v Mariboru prvič odvijal Božični bazar.

Sejem, ki bo potekal v predprazničnem času, 5 sobot zapored (z začetkom 23.11.2013). 

Od danes naprej sprejemajo prijave, ki se zbirajo vse do naslednjega ponedeljka 18.11.2013. 

Najbolje pa, da si vse podrobnosti preberete na njihovi spletni strani in na njihovi facebook strani.

Super priložnost za vse ustvarjalce, ustvarjalke in manjša podjetja tukaj iz SV Slovenije, a ne? Da ne bo vse vedno potekalo le v Ljubljani :P. 

Zelo sem vesela za ta dogodek, upam, da boste širili lepo besedo o njem in da bo čim bolj obiskan.

Pridite, fajn bo!

Insta jesen

Ta jesen je prečudovita. Ne vem, kako je na vaših koncih, ampak Štajerska se je prav kopala v soncu, rjavo zlatih barvah, čudovitih meglicah in toplih jutrih. Uživali smo sto na uro. Sicer se mi zdi, da je prehitro minila, ampak ok. Fotoaparat je bil na kratki posoji in potem je telefon fotkal lepote narave. Instagramiranje mi gre vedno bolje od rok, ampak preveč časa porabim zanj. Sto let rabim preden se odločim za najljubšo ureditev, potem pa ga še mimo pihnem z vsemi temi okvirji, ki nikakor ne pašejo skupaj. Ok, malo se mi je mudilo, želela pa sem na hitro nekaj objavit na blogu. :) Morda izgleda, da nič ne ustvarjam, ampak v ozadju v bistvu zelo dosti ustvarjam! Uredila sem si ovitek za telefon. Hehe, ok, to je nastalo mimogrede. Glavno ustvarjanje se imenuje moja nova spletna stran! Jaaa, nek zametek in začetek je končno tukaj. Nisem se še odločila za svojo domeno, ampak nek prostor z vsem na kupu pa le bo. Potem pa naprej :) Kmalu vam razkrijem, kako izgleda.

Hkrati vam prišepnem, da se bo v Mariboru odvijal božični sejem, zato ustvarjalci bodite na preži. Takoj, ko bo uradno izšlo na plano kako in kaj, vam sporočim. 

Hja, na spletni strani Dom in stil pa najdete tudi intervju z mano, o mojem blogu in mojih mehurčkih. Če vas slučajno zanima o meni še kaj več. ;)

Izid jesenskega giveawaya

Vikend vedno hitro mine, ne? Upam, da je bil skrajno jesensko obarvan - z dišečo kavico, svežim moštom in morda kostanji. Malce sem vas pustila čakati z rezultati giveawaya do danes, ker sem tudi sama uživala v jeseni. Kostanjev še sicer nismo poskusili (vendar komaj čakam, da jih bomo), mošt je že skoraj vino, dve kavici ob kaminu pa sta 'must be' v teh mrzlih dneh. Ne vem zakaj imam nenehno občutek, da pa je zima vseeno pred vrati...

Hvala za vse odgovore, razmišljanja, pohvale in predloge glede revije Jesen 2013, zagotovo bodo vse misli kako pomagale k še boljšim številkam, ki sledijo.

Srečna izžrebanka je bila LENI (oz Ksenija), ki naj pošlje svoje podatke na jmehurcki@gmail.com, da bo nagradica čimprej pri njej. Čestitke! 

Poročne rožice izpod mojih rok

Poroke so ena taka čudovita stvar. Za ženina in nevesto zagotovo najbolj, a verjetno tudi za marsikoga drugega. Jaz jih od vedno obožujem. Od majhnega. Od svoje poroke naprej pa na njih gledam še nekoliko drugače, bolj čustveno, z večjo radostjo in posebnim vzhičenjem. Ko sem načrtovala svojo poroko, sem si kar zaželela, da bi postala načrtovalka porok. Ampak to je že druga zgodba... No, kljub temu, si nisem nikoli mislila, da bom na nek način pripomogla k večjemu veselju in lepoti nevest na ta njim čaroben dan. V izjemno čast in veselje (pa tudi v izziv!) mi je, ko lahko ustvarim nakit ali dodatek za nevestin najlepši dan. Tokrat sem ustvarila dve prelepi rožici za nevestino obleko in lasnice za lase. In še eno veselo dejanje je zaključeno. :) Upam, da bom s svojimi mehurčki osrečevala še naprej.

Foto: Marko Einfal

Jesenski giveaway

Že čutite jesen v zraku? Že diši in se bohoti z vsemi svojimi čari. Začne se z rumenimi listi, dolgimi jaknicami, kostanji in grozdjem. Jesen je čudovita za vse nove začetke in ustvarjanja v kuhinji ali na prostem.

foto

Še dobro, da so nam razni ustvarjalci in oblikovalci pri Dom in stil-u ponovno ponudili brezplačno, čudovito in kvalitetno e-revijo Jesen 2013. Julijinimehurčki so z Dom in stilom že sodelovali in tokrat je na vidiku ponovno ena super skupna zadevica. Giveaway darilček! Super, ne?

foto

Prelistajte revijo Jesen 2013 in v komentar zapišite, kaj vam je v tej številki NAJBOLJ VŠEČ ali kaj morda POGREŠATE in bi si želeli videti v naslednji številki.
Nekoga izmed vas bom izžrebala in v dar bo prejel set podstavkov za kozarce, ki jih je oblikovala Teja ideja.
Časa imate do petka 4.10. 2013!

Popolni (čas za) zajtrk

 

Ponavadi se vsako naše jutro začne na enak način. Ljudje imamo radi rutino, opravila radi počnemo vedno v istem vrstnem redu in za njih porabimo približno enako časa. Jaz sem še posebej človek rutine in načrtov. Zdaj ko pa sem na porodniškem so mi všeč tudi jutra, ko imam čas, ko je sinko priden in lahko zajtrk nekoliko potegnem, na kakšno urico in nekaj. 

Danes sem si iz ostankov mase za skutni 'štrudl' naredila en tak okusen zajtrk. Ostalo jo je le za en majhen sufle lonček, torej kot nalašč za en solo zajtrk :). Dodala sem še domače (kislo) jabolko iz precej divje jablane tam pri gozdu, malo cimeta in jutro je bilo lepše. In ja, samo za tole majhno posodico sem grela celo pečico. In ker sem varčna in se mi je zdelo škoda, da pečica že navsezgodaj laufa, sem na hitro spacala še domačo granolo. Ker mi je ravno zmanjkalo kosmičev in ker si jo že od božiča naprej želim narediti tudi zase (takrat sem jo namreč podarjala za darilo, meni pa je ostalo le bore malo).

 

In tako sem ob pol devetih zjutraj šla vsa vesela v nov dan, ker sem ustvarjala že pri zajtrku, pa še celo zalogo zdravega prigrizka sem naredila. 2:0 zame! Jej! :)

 

Počasi se privajam na instagramiranje, toda še vedno uspem ujet le hrano in mojega otročička. Zakaj pri bogu se ne spomnim pofotkat vseh lepih stvari, ki jih vidim? Zakaj? Mi zna kdo povedat? :)

Pletene živalice na glavi

 

foto

Čas nas je spet prehitel, poletje je odbrzelo mimo in spet se spogledujemo s plaščki, škornji in kapami. Ampak letos je veselje še večje, ker moram s kapicami odeti tudi svojega malčka. Na Etsyju sem našla ustvarjalko, ki izdeluje krasne pletenine na zgornjih slikcah. Za stopit luštne so, ne? 

A veste morda za koga, ki kaj takšnega izdeluje tudi pri nas? Raje kupim slovensko :) Pomagajte mi s predlogi, linki, če pa sami izdelujete kaj takšnega, pa mi le povejte. 

Komaj čakam predloge!

Uživajte jesen!

Koliko smo zrasli v pol leta?

 

Rastemo. Pol leta hitro mine. Že v nosečnosti sem si rekla, da se bom šla 'projekt' vsakomesečnega fotkanja, pa sem bila preveč lena. Ali pa si nisem bila vedno všeč s tisto žogo spredaj. Pri sinku pa sem bolj dosledna. Pa še zelo fotogeničen je in se pusti fotkat. Včasih se tudi nasmeje. Vem, da je oguljena fraza, a res ne vem, kdaj je zrastel. Vidiš in veš, da je večji, a napredka sploh ne opaziš. Naenkrat zaznaš, da nekaj novega zna ali naredi. Vsak dan z njim je lepši. Čudovit je, tale moj knedlček. <3 p="">

Trenutki

foto: Pinterest

A niso trenutki življenja nekaj krasnega?

Družina vs. Druženje

foto

O materinstvu in družini nisem veliko pisala, ker sem si tudi obljubila, da ne bom (da ne bi bil moj v prvi vrsti ustvarjalni blog preplavljen s to vsebino). A ker je to pač del mojega življenja, je treba reči tudi kakšno na to temo. Vsi smo čakali to poletje kot da nikoli ne bo prišlo. Maja smo se še kar spraševali le kam je šlo sonce. Zdaj...zdaj bi ga za par dni skrila za nekaj oblakov in naredila, da bi bilo deset stopinj manj. Zakaj? Ker v tem vremenu ni za živet. Ne meni, ne otroku, ne naši družini. Heh, dramatično rečeno bi lahko rekla, da takšno poletje ne koristi nikomur in ubija voljo do življenja in socialno življenje nasploh. Zelo majhen otrok definitivno ne prenaša teh temperatur, torej vožnja z avtom, pohajkovanje po mestu, sedenje na terasah - odpadejo. Ostane hermetično zaprt dom, rolete spuščene in nabijanje klime do konca, da zbijemo termometer tam na 26 in da se da dihat. In tako dan za dnem, od jutra do petih popoldne, dokler ne pride domov ati in se dogajanje nekoliko razživi. To pomeni ista rutina vsak dan, isto tavanje po hiši in ležanje na kavču, ker 'švic' neusmiljeno teče in se ti seveda nič ne da (jaz potem vseeno vsak dan nekaj pečem in pacam v kuhinji, da s pečico še dodatno grejem hišo - bravo jaz!). 

foto

In ja, s tem ko pride otrok k družini oz iz para nastane družina, se spremeni tudi socialno življenje. Družina in druženje imata sicer isti koren besede (''druž''-), a ne vem ali bi naj to pomenilo, da druženje izhaja iz družine ali to pomeni, da se družimo le s člani družine ali... Kajti... Kup prijateljem naenkrat nisi več zanimiv, ker pač ne moreš ostat zunaj ali na obisku do polnoči, kup prijateljev te sploh ne razume ali imajo že velike otroke, ostali bodo v istem zosu komaj čez par let. Spet četrti kao nočejo motit našega miru ali česarkoli že in se nas izogibajo na veliko ali nas pač nikamor ne vabijo. Grejt. In potem je tu še to hudičevo vroče poletje, ki nas hočeš-nočeš zapira pred svetom in druženjem. Kot rečeno, je vse to dramatično rečeno, a vseeno je malce res. Na koncu vedno ostane le družina in še dobro, da se imamo lepo tudi brez drugih. Na koncu dneva ugotoviš, da je danes štel le smeh tvojega vsak dan lepšega knedlčka, a pred spanjem vseeno pogledaš vreme za pet dni naprej in v sanjah delaš načrte, kam vse bi šli, ko zunaj ne bo več 38...

foto

Kdaj drugič pa še kaj o materinstvu in karieri...

Moj prvi kompot in nedokončani stoli

Saj poznate tisto, ko nekaj naredite na pol in potem čaka tedne, mesece ali celo leta, da se dokonča? Največ takih stvari najdemo pri hiši - manjkajo lestenci, kopalnica je nedokončana, fasada bo že, ko bo denar, ograje ne rabimo, luknje v stenah samevajo, ker pozabimo prekrit prazne električne doze. Vam je znano ne? Slovenci smo kar znani po tem, bi rekla. Za druge narode ne morem trditi, ker ne vem...smo pa vsi ljudje verjetno podobni. Moram sicer priznati, da sva midva kar dobro uspela dokončati hišo, a nedokončanih stvari je še vedno veliko. Nenehno najedajo, ko jih gledaš, a nekako vedno zmanjka časa/denarja/volje, da se jih konča.

Najnovejša nedokončana stvar so stoli na spodnji sliki. Da sem prišla do starih zguljenih stolov, ki sem jih prebarvala na belo za najin mini balkonček pri dnevni, je minilo manj kot dva tedna. Da pa bi jih do konca spedinala, da bi bili popolni, pa bo minilo še bogve koliko časa. Ker sem takrat morala počakati da se posušijo, da bi jih obrnila na glavo in pobarvala še noge, jih potem nisem več končala. Ker se mi ni dalo čakat. Grrrr. Noge so torej še vedno rjave in stare in še vedno manjkajo lepi novi vintage pojštrčki na njih. Gor sva poveznila stare blazine in novih zagotovo ne bo tako dolgo, dokler ne bodo te stare razpadle. Ali pa ko se bom totalno razkurila in šla po nove.  Pa smo tam...

Enivej. To je bilo malo uvoda in stresanja jeze na to slabost ljudi :), ki pa hvalabogu pri kuhinjskih opravilih ne more vzdržat. Tam namreč moraš končati kar si si zamislil, drugače si ali lačen ali pa hrana zagnije, se pokvari. Kar si torej zamisliš, moraš izpeljat. Toliko bolje, ker drugače jaz ne bi nikoli vlagala, hehe. Imeli smo presežek češenj in na voljo sem imela teden dni, da jih vložim, drugače bi jih pojedli ptiči ali bi pač bile 'hin'. Malo več motivacije sem imela tudi zato, ker sem imela v mislih svojega otročka, kako bo veselo jedel mamin PRVI kompot ever. In sem uspela narediti par kozarčkov. Bolj zaradi ponosa kot neizmernega veselja do vlaganja. In celo pofotkat mi jih je ratalo (da ne bo blog tako nedokončan kot so slovenske hiše ;). Ja, in moram priznat, da je to vlaganje bilo res super enostavno. Upam, da nekoč tako odrastem, da bom vlagala še rdečo peso in kumarice. In delala marmelade. 

Šopek mehurčkov

Čeprav sem tudi pri svojih 'mehurčkih' na daljšem (porodniškem) dopustu, se lotim dela, ko gre za vaše želje. Vedno mi je v veselje, ko nekdo v poplavi vseh možnih izdelkov (industrijskih ali ročno izdelanih) izbere prav mojega. V še večje veselje in čast pa mi je, ko si nekdo po svoji želji zamisli izdelek, ki mi ga zaupa v izdelavo in mu lahko z njim uresničim košček majhnih sanj o lepih stvareh.

Za poroke sem do zdaj že naredila kak izdelek, a največji izziv do zdaj mi je postavila bodoča nevesta Maja (sedaj že mladoporočenka:), ko si je zaželela šopek iz mojih rožic. Šopek, ki bo ostal za spomin in bo večen. Dokler ga ne uniči zob časa ali otroška roka, hehe. Za razmere v katerih trenutno živim, sem ga naredila v zame rekordnem času, res pa je, da sem imela srečo z materialom. Še sama sem bila presenečena nad končnim rezultatom, saj si nisem mislila, da bo šopek tako prisrčen. Kaj pravite? :)

Čas beži prehitro

Da čas hitro mine, vidiš po otrocih in po tem, kdaj si nazadnje pisal kaj na blogu. Meni se je zdelo dva tedna nazaj, vidim pa da je minil dober mesec. Jah, takšna sem zadnje čase. Hitim, vse delam in hkrati nič in ostane mi malo časa za moje hobije, ki so mi prej zapolnjevali dneve. Zdaj so na fotiču le še slike mojega najlepšega zakladka in na dopustu sem poleg njega uspela narediti še štiri kar ok slike nečesa kar ni on, heh. 

Ok, od zadnje objave sem delala tudi svoj prvi kompot, svoj največji izziv v Julie's Bubbles zgodovini in naredila napol nove stole za mini balkonček za jutranjo kavo. Imam še kakšno stvar na zalogi, a vse gre bolj počasi...morda mi uspe do konc poletja še kaj dokončat in pokazati tukaj. Do takrat pa sem le mama, ki drži tri stebre hiše skupaj :).

Koralna obsesija

{foto: Pinterest}

V tem dežju nam ne preostane drugega kot misliti na kaj lepega. Recimo na takšno koralno barvo, ki jo preprosto obožujem. Podobna obsesija kot z mint barvo. Kar ne gre se je naveličati. 

Upam, da imate tudi vi svojo barvo, ki vam dvigne razpoloženje v takih dneh. Lep dan!

Instagramiranje

1: Mlad krompirček in file vitkega soma (z zelišči iz mojega 'vrta') za večerjo | 2: Obvezna jutranja turška kavica - izjemoma s smetano | 3: Otvoritveno kofetkanje na najini terasi lansko leto | 4: Čokoladna skutina tortica izpod mojih rok

Pametne telefončke imamo danes že (skoraj) vsi in instagram vsaj večina čisto obožuje. Vsi že to počnejo. Tudi meni je bil takoj všeč, vendar ga sploh ne uporabljam. Pozabim! Takoj mi je bilo všeč takojšnje urejanje vsakdanjih fotk navadnega življenja, vendar premalo fotkam s telefonom... kar pozabim 'kliknit' kakšno lepo stvarco, ki jo gledam, držim ali jem, čeprav imam telefon skoraj ves čas v roki. In vsakič, ko vidim, kako so drugi izvirni s to insta-zadevo, si rečem, da bom sedaj pa tudi jaz. Ampak potem spet pozabim. Ni mi čisto jasno zakaj ljudje v tej aplikaciji tako radi fotkajo/mo hrano (očitno jo tudi radi gledamo in si delamo lušte?!)... jaz bi skoz slikala kave in čaje, pa tista samotna šalica ne izgleda vedno ravno fotogenično. Tortice so vedno in. Pa moje ''mehurčke'' tudi rada pofotkam. Še posebej, če preizkušam kaj novega ali pa če kje vidim moje izdelke... So kar fotogenični, i think. Trenutno imam na telefonu itak največ slikic mojega otročka, a njega zagotovo ne bom instagramirala. Zaenkrat :)   

1: Prva rožica iz nove kolekcije vedno pristane na mojih majčkah :) | 2: Rožice po naročilu, namenjene za poročne čeveljce | 3: Moje broške v Babushki Boutique, LJ (lansko leto!) | 4: Preizkus, kako se obnese broška/lasnica na petkovem 'going-out' večeru

 

P.S.: Moram še malo zagnjavit z mojimi zelišči! Če pogledate zgornjo, levo slikico na prvem kolažku, vidite, da sem uspela poleg krompirja in ribice uporabit kar TRI svoja zelišča-baziliko, rukolo in drobnjak. Napredek, ha? :)

S starostjo pride želja (a ne nujno tudi znanje)

Zase mislim, da se v kuhinji in po hiši precej dobro znajdem. Lahko bi se reklo, da sem dobra gospodinja. Ko pa pride govora do vrtnarjenja, zelenjave in rožic...nop, tu z mano ni kakšne debate. Lahko bi se reklo, da sem ''a-je-to'' mojster za vrtiček in vse ostalo. 

Do letos nisem imela nikakršne želje, da bi neko zelenje rastlo okoli moje hiše, kaj šele da bi morala jaz (!) skrbeti zanj. Ampak...ko dobiš otroka in si poročen več kot leto dni, očitno pomeni, da se začneš starat in postaneš ''ma-ma'' in pač začneš delati stvari, za katere si nisi nikoli mislil, da jih boš in da te bodo morda kdaj veselile. Torej sem si letos tudi jaz kar naenkrat zaželela zeliščni vrtiček! (kajti tistega pravega z zelenjavo v bistvu sploh ne rabim, ker me vsi sorodniki in sosedje tako zasipajo z domačo zelenjavo, da jo komaj uspemo jesti) In ker o zeliščih nimam pojma, tako kot o njihovem sejanju prav tako ne, mi je celoten vrtiček uredila prijateljica. Ok, lonce sem nabavila sama - jeej! :) To je bil cel projekt! In zdaj je na meni, da lepo to zalivam in pridno uporabljam v kuhinji. In potem se zgodi, da pozabim zalit kakšen dan (in nekatere vejice malo ovenijo) ali pridem ven s škarjicami in odrežem le baziliko ali meto, ker kaj drugega ne vem v katero jed vtaknit. Heh, res sem ''a-je to''. Ampak nisem še obupala! Za motivacijo sem z belo barvo okrasila še dve leseni škatli kot podstavek za moj vrtiček in zdaj izgleda zelo šik. Nisem pa še uspela v lončke vtaknit napisanih imen zelišč...dve sem namreč že zdaj zamešala med seboj, čeprav sva s prijateljico 5x ponovili kje kaj raste. Oprosti M. :) Glede na to, da sem štor, izgleda kar kul, ne?

 

 

Z rožami sem čisto na istem kot z zelišči. Sem ponosna lastnica kar velikega oleandra, ki ga seveda nisem sama vzgojila, ampak sedaj držim pesti, da mi ne crkne. Vam ga pokažem, ko bo vzcvetel. Tudi plezalke sva vtaknila v velike lonce, ker pri njih težko gre kaj narobe, ha? Zaenkrat izgledajo ok, celo skoraj vsak dan preverjam, kako napredujejo. Zimzelen grm od lani mi še ni crknil, hortenzija, ki sem jo posadila pred dvema tednoma, pa izgleda kot da sem jo polila s kropom. Eh...