Instagramiranje

1: Mlad krompirček in file vitkega soma (z zelišči iz mojega 'vrta') za večerjo | 2: Obvezna jutranja turška kavica - izjemoma s smetano | 3: Otvoritveno kofetkanje na najini terasi lansko leto | 4: Čokoladna skutina tortica izpod mojih rok

Pametne telefončke imamo danes že (skoraj) vsi in instagram vsaj večina čisto obožuje. Vsi že to počnejo. Tudi meni je bil takoj všeč, vendar ga sploh ne uporabljam. Pozabim! Takoj mi je bilo všeč takojšnje urejanje vsakdanjih fotk navadnega življenja, vendar premalo fotkam s telefonom... kar pozabim 'kliknit' kakšno lepo stvarco, ki jo gledam, držim ali jem, čeprav imam telefon skoraj ves čas v roki. In vsakič, ko vidim, kako so drugi izvirni s to insta-zadevo, si rečem, da bom sedaj pa tudi jaz. Ampak potem spet pozabim. Ni mi čisto jasno zakaj ljudje v tej aplikaciji tako radi fotkajo/mo hrano (očitno jo tudi radi gledamo in si delamo lušte?!)... jaz bi skoz slikala kave in čaje, pa tista samotna šalica ne izgleda vedno ravno fotogenično. Tortice so vedno in. Pa moje ''mehurčke'' tudi rada pofotkam. Še posebej, če preizkušam kaj novega ali pa če kje vidim moje izdelke... So kar fotogenični, i think. Trenutno imam na telefonu itak največ slikic mojega otročka, a njega zagotovo ne bom instagramirala. Zaenkrat :)   

1: Prva rožica iz nove kolekcije vedno pristane na mojih majčkah :) | 2: Rožice po naročilu, namenjene za poročne čeveljce | 3: Moje broške v Babushki Boutique, LJ (lansko leto!) | 4: Preizkus, kako se obnese broška/lasnica na petkovem 'going-out' večeru

 

P.S.: Moram še malo zagnjavit z mojimi zelišči! Če pogledate zgornjo, levo slikico na prvem kolažku, vidite, da sem uspela poleg krompirja in ribice uporabit kar TRI svoja zelišča-baziliko, rukolo in drobnjak. Napredek, ha? :)

S starostjo pride želja (a ne nujno tudi znanje)

Zase mislim, da se v kuhinji in po hiši precej dobro znajdem. Lahko bi se reklo, da sem dobra gospodinja. Ko pa pride govora do vrtnarjenja, zelenjave in rožic...nop, tu z mano ni kakšne debate. Lahko bi se reklo, da sem ''a-je-to'' mojster za vrtiček in vse ostalo. 

Do letos nisem imela nikakršne želje, da bi neko zelenje rastlo okoli moje hiše, kaj šele da bi morala jaz (!) skrbeti zanj. Ampak...ko dobiš otroka in si poročen več kot leto dni, očitno pomeni, da se začneš starat in postaneš ''ma-ma'' in pač začneš delati stvari, za katere si nisi nikoli mislil, da jih boš in da te bodo morda kdaj veselile. Torej sem si letos tudi jaz kar naenkrat zaželela zeliščni vrtiček! (kajti tistega pravega z zelenjavo v bistvu sploh ne rabim, ker me vsi sorodniki in sosedje tako zasipajo z domačo zelenjavo, da jo komaj uspemo jesti) In ker o zeliščih nimam pojma, tako kot o njihovem sejanju prav tako ne, mi je celoten vrtiček uredila prijateljica. Ok, lonce sem nabavila sama - jeej! :) To je bil cel projekt! In zdaj je na meni, da lepo to zalivam in pridno uporabljam v kuhinji. In potem se zgodi, da pozabim zalit kakšen dan (in nekatere vejice malo ovenijo) ali pridem ven s škarjicami in odrežem le baziliko ali meto, ker kaj drugega ne vem v katero jed vtaknit. Heh, res sem ''a-je to''. Ampak nisem še obupala! Za motivacijo sem z belo barvo okrasila še dve leseni škatli kot podstavek za moj vrtiček in zdaj izgleda zelo šik. Nisem pa še uspela v lončke vtaknit napisanih imen zelišč...dve sem namreč že zdaj zamešala med seboj, čeprav sva s prijateljico 5x ponovili kje kaj raste. Oprosti M. :) Glede na to, da sem štor, izgleda kar kul, ne?

 

 

Z rožami sem čisto na istem kot z zelišči. Sem ponosna lastnica kar velikega oleandra, ki ga seveda nisem sama vzgojila, ampak sedaj držim pesti, da mi ne crkne. Vam ga pokažem, ko bo vzcvetel. Tudi plezalke sva vtaknila v velike lonce, ker pri njih težko gre kaj narobe, ha? Zaenkrat izgledajo ok, celo skoraj vsak dan preverjam, kako napredujejo. Zimzelen grm od lani mi še ni crknil, hortenzija, ki sem jo posadila pred dvema tednoma, pa izgleda kot da sem jo polila s kropom. Eh... 

 

Kuharija: Osvežilna sladica v 5-ih minutah

Prisežem, da moj blog ne postaja food blog. Res ne. To, da ponovno objavljam post o hrani, je le naključje oz. je to edino kar mi še uspe pofotkat, heh. Moj otročiček se namreč ne mara preveč dolgo voziti v vozičku in nimam časa fotkat vseh rožic in listkov, ki mi pridejo naproti. 

Zato pač na hitro šklocnem sladico, ki je nastala v petih v minutah po nedeljskem kosilu. Zmešala sem maskarpone sirček in malo mleka, da ni bilo tako gosto, dodala agavin sirup in nadevala v kozarčke. Polila s sesekljanimi svežimi jagodami, ki bi lahko bile tudi narezane seveda. Na vrh sem dodala listek ali dva japonske mete, ki dejansko raste na mojem balkonu (o mojih vrtnarskih podvigih in rezultatih nekoliko kasneje). Meta v kombinaciji z jagodami je neverjetno odlična. 

O tem, kako sem ustvarjala svojo prvo 'no-bake' cheesecake torto, ki je izgledala neverjetno dobro in ki mi je filmsko padla iz rok in pristala na kuhinjskih tleh, raje ne bom pisala. Še dobro, potem bi spet morali brati o kuhariji...

Tudi to, da ta sladica na tej sliki izgleda kot kisla smetana z zmučkanim paradižmiki in z listkom bazilike, je zgolj naključje.

Čas za zajtrk

Eni ste me že pogrešali in skorajda pritisnili name, da kaj objavim. Hja, res ni nič kaj pestro novega in ustvarjalnega v mojem življenju. Razen otroka no. To je precej novo in precej pestro. Ampak verjetno ne za vsakega od vas. Komu pa je fajn brat o tem, kako nič ne spim, kako dišim po ljubkem bruhecu, kako nimam nič kondicije in kako se vsak dan bolj zaljubljam v svoje malo bitje, ki se mi smeji, zaspi na meni in se noče ločiti od dveh delov na mojem telesu. Ah, imam se lepo, kakorkoli se sliši.

Prvi najhujši mesec je že mimo (in tudi ta drugi, če smo natančni) in končno je prišel čas, da lahko v miru pojem svoj zajtrk. To, da sem postala obsedena s kuhanjem in recepti, sem verjetno že večkrat povedala in tudi vsi okoli mene že vedo (pa še vedno mi nihče nikoli za rojstni dan ni kupil kuharske knjige-razen tistih slaščičarskih). Včasih se bojim, da bo moj blog postal poln postov o hrani in se bo spremenil v food blog, kar si ravno ne želim... Ampak ok, danes želim povedat, kako sem vesela, da si uspem pripravit tudi zdrav zajtrk in da ne zbašem vase nekaj na hitro. 

Vsaj enkrat na teden si pripravim ovseno kašo z banano.

Sila preprosto in sila dobro. V približno 3 dcl mleka vsujem ovsene kosmiče (po občutku) in par minut pokuham, da nastane kašica. Če je preredko, dodam še malo polnozrnatega zdroba. Malo tudi posolim. Potem prelijem v krožnik, narežem eno zrelo banano, posipam s cimetom in pokapljam z malo meda. In to je to. Brez drugega sladkorja, aleluja! Zeeelo doobro in zdravo. Izgleda kot da že vadim za kašice, ko bo moj otročiček prišel do njih, hehe. 

Ampak zjutraj ne gre tudi brez moje prave kavice v veliki dozi. Posledica nosečnosti je le ena kava na dan, ampak mislim, da bom s prihodom v službo kaj hitro spet na večjem številu kavic na dan. A to je še daleč...

Misija nemogoče: Pita

1 | 2 | 3 | 4 

Ok, priznam, moj apetit je še vedno velik. Ok, res je, da tudi veliko energije porabim s tem, ko imam na del telesa priklopljeno majhno bitje. A vseeno... sedaj ko nisem več noseča, imam malce slabo vest, če preveč pojem... Ampak me to kljub temu ne odvrne od tega, da iščem recepte in tu in tam kaj poizkusim ali si dam na ''must do'' seznam. 

Trenutno me najbolj mikajo in begajo pite (ne tiste klasične jabolčne, ampak vse ostale). Mikajo zato, ker jih imam od vedno rada, begajo pa zato, ker mi še vedno ni uspelo narediti tistega pravega pitinega testa! Ok, delala sem že slivovo pito, ki je v 80% bila uspeh (enkrat mi prav tako ni uspela), delala sem tudi že skutno-čokoladno pito, ki je imela za osnovo kekse in ne testa (torej mi je v popolnosti ratala) in delala sem limonino pito (podobno tisti na sliki 2), ki je bila totalni neuspeh, čeprav sem delala po receptu-bila je kisla ko pes, z zanič testom-nič dobra v glavnem. Tiste ta prave ''čiz-kejk'' pa si sploh ne upam it delat, čeprav se sliši tako simpl. Res je, da se ji reče 'torta' in ne 'pita', ampak jo jaz zaradi oblike in testa štejem kar med pite, hehe. Tudi tiste pite, ki imajo zgoraj preliv iz gozdnih sadežev obožujem, pa se kar tresem od strahu, da bi jo šla delat. 

Kje ga lomim, v čem je štos? :) Maslo, temperatura, moka? Vem, da vas je veliko izkušenih gospodinj in kuharic, zato bom super vesela, če mi boste zaupale kak super izi recept, ki dejansko uspe in mi zaupale kakšno skrivnost pitinega testa (ne glede na nadev). Zaenkrat se namreč le naslajam nad slikicami in recepti iz Pinteresta (katere imajo v polovici primerov prav tako za osnovo kekse!), nimam pa poguma ustvariti česa podobnega. Help! :)

(moje) Novo življenje

V naročju mi leži štručka, ki nas je s svojim prihodom na svet razveselila dva tedna prej. V trenutku se je naše življenje spremenilo, življenjske vloge so kar naenkrat postale silno resne in zavedanje, da se ti je življenje spremenilo za vedno, te nekako plaši in osrečuje obenem. Lepo nam je. Vlogo mamice sem z veseljem sprejela, vse dejansko sprejmeš tako naravno in sproščeno ter uvidiš, da se to v tebi skriva od vedno in le čaka svoj trenutek, da vznikne. Spanec in frizerja sicer že pošteno pogrešam, a sem strpna :) Z veseljem opazujem, kako se moj blontnek vsak dan lepo redi, kako me vsak dan več gleda in kako uživa, ko se zjutraj pocartava ob sončnem vzhodu.

Sprašujem se, koliko bo kaj časa za moj dragi blog, ustvarjanje, fotkanje in vse drugo. Skozi življenje tega bloga sem se precej spreminjala...tako osebnostno kot tudi v stilu življenja, od sanjave študentke sem postala žena, gospodinja in mamica. Kako bo vnaprej, ne morem vedeti, a upam da bom z vami še naprej...nekoč upam, da tudi na novem in osveženem blogerskem mestu. :)

Kaj bom pa danes jedla?

Če se vam zdi, da sem se pogreznila v tla...nop, še sem tu, še v enem kosu. Le moja okupacija je vse kaj drugega kot pa bloganje in ustvarjalne reči. Hja, takšno pač je to obdobje. Očitno. Vse kar počnem zadnji mesec je spanje, ležanje, branje chic romanov, kuhanje in branje receptov (no, pa še kak pilates in kakšen nakup za dojenčka se vmes najde, ampak ok....).

 

Čisto zares. Že par mesecev imam manijo nad iskanjem za vsemogočimi recepti in gledanjem tv oddaj s 24-urno vsebino kuhanja. Veliko tega se seveda sploh ne lotim, ker si večinoma delam le skomine in cedim sline nad okusnimi jedmi, a tu pa tam se vseeno najde kaj novega v moji kuhinji. Celotnih devet mesecev sem sicer precej pazila na zdravo prehrano in tako tudi številke na tehtnici niso šle preveč gor, ampak zadnji mesec pa so mi zavore kar popustile. Uh, apetit je odprl vsa vrata in okna. :) Poleg krofov in mišk, ki sem jih veselo papala, sem ta vikend morala speči še makove palačinke (kot da jih je bilo treba!), danes pa dobim še porcijo domačih ominih krofov...in vse kar sem se prejšnji teden spraševala je 'le zakaj nihče ne peče domačih čokoladnih krofov?!?'.

 

 

Sicer se mi je v tem obdobju tudi prvič zgodilo, da sem dvakrat ponesrečila pecivo in je celoten pladenj letel kar v koš. Po drugi strani pa mi je na silvestrovo uspel (kao) eden najtežjih posladkov - sufle. Nisem velik čokoholik, a ta čokoladna inekcija je res božanska. Heh, tudi tega da surovih jajc naj ne bi jedla, se nisem držala... in večine drugih omejitev tudi ne. Velike doze kave zjutraj in dobrega sendviča s pršutom ali suho klobaso mi nihče ne bo vzel stran. Vesela sem, da me razna hitra hrana, bureki, burgeri in drugi kebabi niso videli pogosto, in da sem za večerjo raje pojedla čokolino :).

 

 

Ko ni bilo časa ali volje za peko peciva, je bil dober tudi sladoled s prelitimi vročimi gozdnimi sadeži. S koščkom temne čokolade-za zdravje! :P

Zdaj pa čakam na vse posledice, ki bodo nastale od tega obdobja, in si v glavi računam, kdaj bom morda spet izgledala kot prej in oblekla vsa tista lepa oblačilca iz izložb...