Kuharija: Osvežilna sladica v 5-ih minutah

Prisežem, da moj blog ne postaja food blog. Res ne. To, da ponovno objavljam post o hrani, je le naključje oz. je to edino kar mi še uspe pofotkat, heh. Moj otročiček se namreč ne mara preveč dolgo voziti v vozičku in nimam časa fotkat vseh rožic in listkov, ki mi pridejo naproti. 

Zato pač na hitro šklocnem sladico, ki je nastala v petih v minutah po nedeljskem kosilu. Zmešala sem maskarpone sirček in malo mleka, da ni bilo tako gosto, dodala agavin sirup in nadevala v kozarčke. Polila s sesekljanimi svežimi jagodami, ki bi lahko bile tudi narezane seveda. Na vrh sem dodala listek ali dva japonske mete, ki dejansko raste na mojem balkonu (o mojih vrtnarskih podvigih in rezultatih nekoliko kasneje). Meta v kombinaciji z jagodami je neverjetno odlična. 

O tem, kako sem ustvarjala svojo prvo 'no-bake' cheesecake torto, ki je izgledala neverjetno dobro in ki mi je filmsko padla iz rok in pristala na kuhinjskih tleh, raje ne bom pisala. Še dobro, potem bi spet morali brati o kuhariji...

Tudi to, da ta sladica na tej sliki izgleda kot kisla smetana z zmučkanim paradižmiki in z listkom bazilike, je zgolj naključje.

Čas za zajtrk

Eni ste me že pogrešali in skorajda pritisnili name, da kaj objavim. Hja, res ni nič kaj pestro novega in ustvarjalnega v mojem življenju. Razen otroka no. To je precej novo in precej pestro. Ampak verjetno ne za vsakega od vas. Komu pa je fajn brat o tem, kako nič ne spim, kako dišim po ljubkem bruhecu, kako nimam nič kondicije in kako se vsak dan bolj zaljubljam v svoje malo bitje, ki se mi smeji, zaspi na meni in se noče ločiti od dveh delov na mojem telesu. Ah, imam se lepo, kakorkoli se sliši.

Prvi najhujši mesec je že mimo (in tudi ta drugi, če smo natančni) in končno je prišel čas, da lahko v miru pojem svoj zajtrk. To, da sem postala obsedena s kuhanjem in recepti, sem verjetno že večkrat povedala in tudi vsi okoli mene že vedo (pa še vedno mi nihče nikoli za rojstni dan ni kupil kuharske knjige-razen tistih slaščičarskih). Včasih se bojim, da bo moj blog postal poln postov o hrani in se bo spremenil v food blog, kar si ravno ne želim... Ampak ok, danes želim povedat, kako sem vesela, da si uspem pripravit tudi zdrav zajtrk in da ne zbašem vase nekaj na hitro. 

Vsaj enkrat na teden si pripravim ovseno kašo z banano.

Sila preprosto in sila dobro. V približno 3 dcl mleka vsujem ovsene kosmiče (po občutku) in par minut pokuham, da nastane kašica. Če je preredko, dodam še malo polnozrnatega zdroba. Malo tudi posolim. Potem prelijem v krožnik, narežem eno zrelo banano, posipam s cimetom in pokapljam z malo meda. In to je to. Brez drugega sladkorja, aleluja! Zeeelo doobro in zdravo. Izgleda kot da že vadim za kašice, ko bo moj otročiček prišel do njih, hehe. 

Ampak zjutraj ne gre tudi brez moje prave kavice v veliki dozi. Posledica nosečnosti je le ena kava na dan, ampak mislim, da bom s prihodom v službo kaj hitro spet na večjem številu kavic na dan. A to je še daleč...

Misija nemogoče: Pita

1 | 2 | 3 | 4 

Ok, priznam, moj apetit je še vedno velik. Ok, res je, da tudi veliko energije porabim s tem, ko imam na del telesa priklopljeno majhno bitje. A vseeno... sedaj ko nisem več noseča, imam malce slabo vest, če preveč pojem... Ampak me to kljub temu ne odvrne od tega, da iščem recepte in tu in tam kaj poizkusim ali si dam na ''must do'' seznam. 

Trenutno me najbolj mikajo in begajo pite (ne tiste klasične jabolčne, ampak vse ostale). Mikajo zato, ker jih imam od vedno rada, begajo pa zato, ker mi še vedno ni uspelo narediti tistega pravega pitinega testa! Ok, delala sem že slivovo pito, ki je v 80% bila uspeh (enkrat mi prav tako ni uspela), delala sem tudi že skutno-čokoladno pito, ki je imela za osnovo kekse in ne testa (torej mi je v popolnosti ratala) in delala sem limonino pito (podobno tisti na sliki 2), ki je bila totalni neuspeh, čeprav sem delala po receptu-bila je kisla ko pes, z zanič testom-nič dobra v glavnem. Tiste ta prave ''čiz-kejk'' pa si sploh ne upam it delat, čeprav se sliši tako simpl. Res je, da se ji reče 'torta' in ne 'pita', ampak jo jaz zaradi oblike in testa štejem kar med pite, hehe. Tudi tiste pite, ki imajo zgoraj preliv iz gozdnih sadežev obožujem, pa se kar tresem od strahu, da bi jo šla delat. 

Kje ga lomim, v čem je štos? :) Maslo, temperatura, moka? Vem, da vas je veliko izkušenih gospodinj in kuharic, zato bom super vesela, če mi boste zaupale kak super izi recept, ki dejansko uspe in mi zaupale kakšno skrivnost pitinega testa (ne glede na nadev). Zaenkrat se namreč le naslajam nad slikicami in recepti iz Pinteresta (katere imajo v polovici primerov prav tako za osnovo kekse!), nimam pa poguma ustvariti česa podobnega. Help! :)

(moje) Novo življenje

V naročju mi leži štručka, ki nas je s svojim prihodom na svet razveselila dva tedna prej. V trenutku se je naše življenje spremenilo, življenjske vloge so kar naenkrat postale silno resne in zavedanje, da se ti je življenje spremenilo za vedno, te nekako plaši in osrečuje obenem. Lepo nam je. Vlogo mamice sem z veseljem sprejela, vse dejansko sprejmeš tako naravno in sproščeno ter uvidiš, da se to v tebi skriva od vedno in le čaka svoj trenutek, da vznikne. Spanec in frizerja sicer že pošteno pogrešam, a sem strpna :) Z veseljem opazujem, kako se moj blontnek vsak dan lepo redi, kako me vsak dan več gleda in kako uživa, ko se zjutraj pocartava ob sončnem vzhodu.

Sprašujem se, koliko bo kaj časa za moj dragi blog, ustvarjanje, fotkanje in vse drugo. Skozi življenje tega bloga sem se precej spreminjala...tako osebnostno kot tudi v stilu življenja, od sanjave študentke sem postala žena, gospodinja in mamica. Kako bo vnaprej, ne morem vedeti, a upam da bom z vami še naprej...nekoč upam, da tudi na novem in osveženem blogerskem mestu. :)

Kaj bom pa danes jedla?

Če se vam zdi, da sem se pogreznila v tla...nop, še sem tu, še v enem kosu. Le moja okupacija je vse kaj drugega kot pa bloganje in ustvarjalne reči. Hja, takšno pač je to obdobje. Očitno. Vse kar počnem zadnji mesec je spanje, ležanje, branje chic romanov, kuhanje in branje receptov (no, pa še kak pilates in kakšen nakup za dojenčka se vmes najde, ampak ok....).

 

Čisto zares. Že par mesecev imam manijo nad iskanjem za vsemogočimi recepti in gledanjem tv oddaj s 24-urno vsebino kuhanja. Veliko tega se seveda sploh ne lotim, ker si večinoma delam le skomine in cedim sline nad okusnimi jedmi, a tu pa tam se vseeno najde kaj novega v moji kuhinji. Celotnih devet mesecev sem sicer precej pazila na zdravo prehrano in tako tudi številke na tehtnici niso šle preveč gor, ampak zadnji mesec pa so mi zavore kar popustile. Uh, apetit je odprl vsa vrata in okna. :) Poleg krofov in mišk, ki sem jih veselo papala, sem ta vikend morala speči še makove palačinke (kot da jih je bilo treba!), danes pa dobim še porcijo domačih ominih krofov...in vse kar sem se prejšnji teden spraševala je 'le zakaj nihče ne peče domačih čokoladnih krofov?!?'.

 

 

Sicer se mi je v tem obdobju tudi prvič zgodilo, da sem dvakrat ponesrečila pecivo in je celoten pladenj letel kar v koš. Po drugi strani pa mi je na silvestrovo uspel (kao) eden najtežjih posladkov - sufle. Nisem velik čokoholik, a ta čokoladna inekcija je res božanska. Heh, tudi tega da surovih jajc naj ne bi jedla, se nisem držala... in večine drugih omejitev tudi ne. Velike doze kave zjutraj in dobrega sendviča s pršutom ali suho klobaso mi nihče ne bo vzel stran. Vesela sem, da me razna hitra hrana, bureki, burgeri in drugi kebabi niso videli pogosto, in da sem za večerjo raje pojedla čokolino :).

 

 

Ko ni bilo časa ali volje za peko peciva, je bil dober tudi sladoled s prelitimi vročimi gozdnimi sadeži. S koščkom temne čokolade-za zdravje! :P

Zdaj pa čakam na vse posledice, ki bodo nastale od tega obdobja, in si v glavi računam, kdaj bom morda spet izgledala kot prej in oblekla vsa tista lepa oblačilca iz izložb...

 

Želje na novega leta dan

Eh, pa je mimo december. In eno leto. In moja zaprisega, da bom več objavljala v decembru :) Prazniki so pač prazniki. Najprej v znamenju hitenja, norosti, lučk, vzhičenja, nato v znamenju obiskov, hrane, smeha, poležavanja in posvečanja drug drugemu. Nič kaj mi ni tečno v teh praznikih. Minejo ko 'šus' in kakor hitro minejo, se mi že toži po njih.

Novega leta dan je vedno en tak malce depresiven, čuden, miren in zaspan dan, ko ti še ni čisto jasno, da grejo številke na koledarju spet od začetka, ko ti grejo po glavi letni načrti, ko upaš, da se ti letos posreči narediti/doseči tisto, kar ti lani ni uspelo. Hja, zato pa so prelomnice v času ali v življenju...ko sam sebe malo opomniš, kaj si v življenju še pozabil 'postoriti'. Novoletnih zaobljub si nikoli ne delam, vendar imam rada okviren 'načrt', kaj želim v tistem letu doseči. Lepo počasi in pogumno... Zame bo to leto polno novosti, družinske idile in časa, ki bo namenjen vsemu drugemu samo službi ne :).

 

Upam, da ste lepo zakorakali v novo leto tudi vi! Vsem, ki zvesto berete moj blog, želim... 

 

 

 

 

 

Kuharija: Domača nutela

 

Mislim, da že kar nekaj let ohranjam tradicijo, da za božič svojim najdražjim naredim nekaj doma narejenega, kar prihaja izpod mojih rok. Moram priznati, da mi je to v tem času najlepše. Zbirati ideje že par mesecev prej in potem packati in narediti tako, da bodo vsi veseli. Zadnja leta se lotevam bolj sladkosnednih stvari (morda zato, ker sem gospodinja na svojem in želim pokazati kaj znam, heh!), sicer pa se vedno najdejo tudi moji šivalni izdelki in seveda nakit Julie's Bubbles. Prejšnja leta sem ustvarila majhne toaletne torbičke, domače medeno žganje, piškotke v steklenički, čokoladne florentinčke. 

Letos sem imela kar nekaj idej glede homemade darilc...na koncu mi je najbolj zadišala domača nutela. Ker je nisem še nikoli nikjer jedla in ker vem, da bo vsem bližnjim zelo teknila. Priprava je dokaj enostavna, materiala ne gre tako veliko, izdelek pa je mmmm še kako slasten.

 

Sestavine sem kar po svoje malo prilagajala. Mislim, da ni toliko pomemben vsak gramček, malo poskušajte in naredite kot se vam zdi najboljše.

(približno)

* 420 g lešnikov

* 600 g mlečne čokolade (lahko dodate tudi kakšno bolj temno, z več kakava)

* 2 žlici kakava v prahu

* 4 žlice olja (lahko je kokosovo ali katerokoli 'zdravo' olje - jaz sem uporabila stopljeno kakavovo maslo)

* žlička soli

* žlička vanilijeve arome

 

Lešnike razporedite v nizek, velik pekač, da se ne prekrivajo in jih za 12 minut potisnete v pečico na 175°C. Ko jih vzamete ven, jih presujete na eno polovico čiste bombažne krpe in z drugo polovico krpe pregnetite vse lešnike, da se odstani lupina (to je najbolj umazano delo celotnega postopka, lupinice kar letijo naokrog po kuhinji :S ...jaz sem krpo kasneje vrgla kar v smeti). Potem pustite, da se lešniki popolnoma ohladijo.

Čokolado zlomite na koščke in jo počasi začnite topiti nad paro.



 

 

Lešnike nato stresete v multipraktik in zmešate, da dobite eno tako pasto oz. maslu podobno zmes. Nato dodate sol, kakav, olje in vanili aromo. Ko se čokolada stopi, dodate še to. In to je bolj ali manj vse. Fino zmešajte, da ne bo več koščkov lešnika, potem pa prelijte v poljubne kozarčke. Jaz sem dobila 4 in pol polnih kozarčkov. Fino je imeti čim manjše (da dobite več darilc), vendar jaz sem imela le takšne srednje velikosti. Tista polovička bo seveda ostala pri nama doma. :)

 

 

 

Potem vam ostane le še okrasitev stekleničk. Spet eno luštno delo :)

 

Pokrovčke sem okrasila s servetno tehniko (z božičnim vzorcem), enega pa sem polepila kar z okrasnim lepilnim trakom (washi tape). Preko lahko poveznete tudi blago ali servetko in okoli zavežete vrvico ali lep trakec. Čisto vaša izbira.

 

 

Nalepila sem še majhen napisek in obvezala z nvadno vrvico, na katero sem dodala oznakico, komu bo darilček pripadal. :)

 

 

Mislim, da se bodo kozarčki spraznili 1-2-3 in da bodo vsi spet navdušeni. Uh, kako bom vesela.

 

Ste tudi vi letos ustvarili kaj izpod svojih rok?

 

PS: Ah, saj res...danes sem želela odposlati darilca puncam, ki so se pofočkale za projekt 'Craft it forward', pa mislim, da še nisem prejela podatkov od Tamare in Tedi! Javita se, drugače bo eno darilce za božička manj!! :)